sobota, september 04, 2010

Jesensko




Vsi se pritožujejo, kako prehitro je nastopila jesen, kako težko prenašajo nagle spremembe, o vremenu pač govorimo, tudi ko mislimo, da se tovrstnim debatam izmikamo (ravno tja se je treba spustiti, v tisto onstran, ki pove več, kar misli, da pove, sem razmišljala včeraj med pisanjem eseja; Lacan). Meni je letos všeč tako kot je. Prehod je sicer resda nenaden, a hkrati nežen. Zjutraj, ogrenjena v jopico, med pitjem kave na terasi, ozračje sčiščeno, nenapovedljivo. Lahko se zgodi karkoli, ali pa nič. Figova marmelada na še topli štručki, listanje kataloga s pohištvom in rečmi za dom, ki si jih bom lahko privoščila kdo ve kdaj.

Prijateljica pride na kosilo, popolnoma neobtežen dan. Niti ene študijske knjige ne bom vzela v roke. Pobarvala si bom lase. Zdaj, ko sonce ni več močno, se bo bolje počutila na lasišču. Zibali se bodo v vetru kot drevesne krošnje. Kupila sem si že tople kosmate copate, ok, dva desna, pomotoma, ampak se bosta že vnesla. Taki lapsusi se dogajajo prevečkrat, da bi jih stalno korigirali. Meni sploh.

Na polici me čaka še neprebrana Butorjeva Modifikacija, ki sem jo pred leti dobila iz antikvariata. Diši po starem, francosko vedno inspirira. Brala bom. Ko se dan prevesi v brezdan.

Lani je bilo v tem času prijetno plavati v grškem morju, letos oči počivam z razgledi na vrtove, ki so razraščeni kot v pravljicah. In po sivki diši. Provansa konec koncev ni tako zelo zelo daleč, da je ne bi vonjali.

1 Comments:

At 1:33 pop., Blogger valter said...

Pravkar mi je prišla na pamet misel, ki sem jo še kot otrok prebral ali pa mogoče slišal. Gre pa tako: O vremenu se pogovarjajo tisti, ki si nimajo kaj povedat.
Kljub temu priznam, da se moram včasih tudi jaz poslužit te večne splošno priljubljene tematike. Če ne drugega, je koristna vsaj za poskus prebijanja ledu.
In ja. Tudi meni je všeč taka jesen, čeprav že pogrešam vroče poletje...

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home