Domača galerija

Vstanem s kavča.
Na bordo prevleki velik okroglast odtis zadnjice,
kot da bi ga kipar z natančnimi gibi izdolbel v nečem mehkem.
Prevajam poezijo moških in žensk.
Moška je kot večpasovnice, po katerih se cijazijo tovornjaki in avtobusi,
ženska pa se zdi podobna priobalni cesti, tisti vijugavi,
preozki, kjer se težko srečata avtodom in kolesar.
Nekaj kožnatega je v ozračju, ko poslušam še vlake,
ki brzijo mimo.
Noga mi je zaspala, v meditativnem sedečem položaju,
z laptopom v naročju.
Odfecljam se iz utekočinjenosti besed, samo lasje ostanejo
naelektreni.
Moška roka jih od daleč navija na prste kot volno,
si domišljam.
Rekel bi, da se ukvarjam z obrobnostmi.
In jaz, da se z robov najdlje vidi.
Od strani bi se mu zazrla v ustnice in
jih izpila kakor deževnico.