nedelja, maj 30, 2010

Črtanja


Sredi tedna z dvema sogeneracijkama sedimo na terasi kavarne pred faksom. Vse smo z eno nogo že sredi problematike delavnega naroda, z drugo končujemo izpite. Vse vsaj malo zanaša v izobraževalno-kulturne vode, družijo nas podobne izkušnje iz sveta mlajših odraslih. Onidve, srečale smo se že na kakšnem izpitu, sošolke nismo nikoli bile, sta že zunaj, medtem ko sem sama še »v«, zato lahko pomagam z zapiski, napotili, informacijami o tem, kdo zahteva veliko, kdo skoraj nič ipd.

Pri mizu blizu nas sedi fant, ki se ga spomnim z oddelka izpred kakšnih dveh let nazaj, ko je le rahlo šental, mislim, da je distrofik, zdaj s pomočjo palic komajda še hodi. Ob tem se zavemo, vse tri, nepomembnosti oz. minornosti naših vsakdanjih fuzljev, frustracij, nezadovoljstev, nestrpnosti, ker še nimamo tega in onega, čeprav smo že v letih, ko bi morale temeljne reči biti že postavljene, začrtane. Kaj pa je tisto temeljno? Še kaj poleg tega, da naši možgani, srce in vitalni telesni udi delujejo kolikor toliko ubrano in recimo temu brezhibno? Povsem klišejska je, ta skromna resnica, namreč, da nas, že ker smo psiho-fizično zmožni, pravzaprav na dobri poti. Da nikoli ni za nič prepozno. Da tisto, kar pride z zamudo, kvečjemu nosi posebno patino, težo, ki ne vleče k tlom, temveč je zakamuflirana lahkost, s katero se spretneje gibamo, rotiramo med življenjskimi preprekami; samo prepoznati jo je treba znati. Je kot severnica, samo za nas, ki nam kaže pot tudi, ko ugasnejo ulične svetilke. Ko ni videti nobenih črt, samo tema udarja in topot neznanega.

Radožive se nastavljamo sončku, ki pronica skozi bohotno vejevje in sanjarimo o skicah svojih še nezačrtanosti (črtastosti že, vendar naši zemljevidi nikakor še niso zapolnjeni; veliko praznih mest je še, po katerih bodo lahko vodile ostre in blage krivulje, ravne in cikcakaste). Črte so po Foucaultu razsežnosti, ki omogočajo pretrese; tudi veliki misleci so vedno 'potresni', pripomni Deleuze.

Lastnosti (dispozitivinih) krivulj sta med drugim tudi vidnost in izjavljanje. Vsi, ki se pustimo črtati tako, da črte soustvarjamo, smo v nenehnem procesu zarisovanja, nikoli dokončani, vodimo lastne bitke, sami sebi prispodobe potovanja, na katerega smo se podali za vedno. Foucaultovska »črta subjektivacije« je ideja, ki preči sleherni dispozitiv in se samoaficira ter se vrača nazaj k sebi. Je bežiščnica, ki uhaja drugim črtam, se izmika oblasti in vednosti. Neskončno postajanje. Spominja na odprto križpotje, na svobodo. Omogoča novosti v izjavljanju, možnost transformacije. Novo je tisto, kar šele postajamo, pravi Deleuze, naše Drugo. Je aktualnost, naša govorica, ki nas misli, ko si zamišljamo, kako bomo čezse potegnili novo črto, novo pot, novo razpoko, v kateri bo domovalo novo izkustvo, novo življenje. Odprtost za prihajajoče. Sami svoj arhitekt smo, risar. Rišemo se v sozvočju s časom, ki nas premika po svojih koordinatah.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home