nedelja, april 11, 2010

Vprašanje

Nekaj časa bo lepo. Ob presunljivem obrazu, ki te gleda, ko misliš, da si neviden. Ob sredozemskem lesku na ramenih, ko zajadrata v temo. Ob spoštljivo raščenih prstih in koži, ki najmehkeje diha. Potem pa ne bo več. Bo samo še razčesnjen čas na vrhu tvoje glave, kot pisan klobuk iz papirja, ki pade na tla z vsakim premikom. Takrat se vprašaš, kdaj je dobro vstopiti v igro, tudi če je vabilo zares ljubko in si v didaskalijah nepogrešljiv detajl. To ni važno.

1 Comments:

At 9:39 pop., Blogger UK said...

Iz zadnjega bi mogel sklepati, da so v teku silnice dialektične metode; nekje med samorefleksom in vizijo se počasi zapolnjuje praznina. Tam, v daljavi, pa se svita 'Aufhebung'.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home