Vprašanje

Nekaj časa bo lepo. Ob presunljivem obrazu, ki te gleda, ko misliš, da si neviden. Ob sredozemskem lesku na ramenih, ko zajadrata v temo. Ob spoštljivo raščenih prstih in koži, ki najmehkeje diha. Potem pa ne bo več. Bo samo še razčesnjen čas na vrhu tvoje glave, kot pisan klobuk iz papirja, ki pade na tla z vsakim premikom. Takrat se vprašaš, kdaj je dobro vstopiti v igro, tudi če je vabilo zares ljubko in si v didaskalijah nepogrešljiv detajl. To ni važno.