Delovati, snovati iz ozadja ali "in your face"?

Pogledala sem si nekaj začetnih minutk intervjuja na Vesti z D. Rutarjem, ki je nekakšen miselni guru zlasti hendikepiranih študentov filozofije, vem, da zelo radi referirajo nanj, navdušil jih je za ta študij, jim prisluhnil, se zanje zavzemal v vseh pogledih. Pred leti sem brala njegovo knjigo o Tarkovskem, ki mi jo je predala ravno ena teh študentk.
Pravi, Rutar, da se ne znajde dobro v svetu, v katerem se zdi, da največ velja medijska prepoznavnost. Da je sam raje zavzel kantovsko držo – napiše knjigo, jo pošlje knjižnicam in na ta način širi svoj glas. Daljnosežnost takšne kritične presoje je seveda občutno manjša od novodobnega nastopaštva posameznikov, ki bi celo plačali za nekaj min. pred televizijskimi zasloni, za sliko in komentar v časopisu, četudi v lokalnem brezplačniku (ki ga prebere skoraj vsak na poti v službo, ko čaka v vrsti na banki itd.). Prav ima, tudi meni se takšno pojavljanje zdi sila sporno. Sploh, ko misleci s tem začno zagovarjati lasten angažma (mi aktivno sodelujemo pri oblikovanju, ali pa svinjanju, naše družbe), v primerjavi z brezbrižnostjo ostalih, ki raje molčijo oz. si mislijo svoje. Je nerafinirani populizem res poza, ki največ velja? Večina ljudi, ki se prezentirajo za tiste, ki imajo kaj povedati, žal brezsramno in zelo javno trosi flosklule, osupljive nebuluze, pri čemer okrca tiste, ki razmišljajo pri sebi, ko njihova refleksija doseže neko zadovoljivo raven, se prekali, jo izdajo v knjižni obliki, ali pa sploh ne. So zato nekoristni, nekonstruktivni člani družbe, kjer ima slehernik pravico vse vedeti in tudi povedati, s čimer se ne strinja? So vsa ta velemnenja res nekaj, kar moramo slišati? Kar nekaj velja, četudi ne pove nič smiselnega? Banalizacija mesta izrekanja je prekoračila vse meje. Je o tistem, o čemer ne znamo govoriti, torej treba molčati? Smo v stiski, ko se zavemo, da skorajda ne govorimo? Ko mine nekaj dni, pa smo z ljudmi izmenjali le nekaj vljudnostnih fraz? Je mnenje Slavoja Žižka res toliko tehtnejše od mnenja nekega filozofa, ki svoje misli razpleta v miru in tišini svoje sobe? Kakšen sploh je domet popularizirane vednosti, razen dejstva, da je zlorabljena v širši tržni produkciji, mislim na razna gesla in obraze na T-shirtih, skodelicah za kavo in recikliranih torbah? Je to, da te pozna vsak, ki kdaj prelista časopis, si pogleda komercialno informativno oddajo ali pa spletni portal novic, res takšen uspeh? Mislim, kaj pa takšna vednost, razen prepoznavnosti same – ki je zgolj simptom spopularizirane fame zaradi fame same, dejansko doseže? Premakne?

Je alternativna populizmu, ki nezadržno dere v naš vsakdanjik z vseh možnih kotov in strmin, samo še brutalna izvzetost iz družbe, delovanje na potiho, ki doseže svoj glas, če ali ko so ji naklonjeni višji (neznani) pogoji? Je človek, ki se od drugih bitij razlikuje ravno zaradi sposobnosti govora, obsojen na zanikanje svojih apripornih danosti, da bi sploh bil človek?