...

Zadnjič sem v diskusiji s prijateljico, ki po novem brez zadržkov uporablja besede »sreča«, »mir« ter postavlja trditve kot so: »Samo to, kar čutimo, je resnica«, ker to enostavno ve - ve, ker to čuti, skušala opozoriti na lomljivost, tankost izrečenega, na dihotomičnost naših želja, njihovih udejanjenj, ubesedenj. Ko si nekaj želimo in to dobimo, se osvojitev sprevrže v pri-svojitev, ta pri- postane od-(svojitev), želeno se izkaže za nezaželeno. Vemo, da je manko tista tvar, ki konstituira željo. Tista votlost, ki omogoča sklenjenost kroga. Torej ker je neudejanjena, neuresničena, le kot taka predstavlja nekaj, po čemer hrepenimo, stremimo, težimo k, ko prekoračimo njeno mejo, se soočimo z nasprotjem (z njenim drugim, ki je njena predpogojnost). Hočemo več, drugo, na drugačen način.

Brezčutno opazujem razne pozive, slogane, ki nam obljubljajo »srečo«, pet korakov do takega in takega počutja v časopisju, priročnikih za to in ono. Koliko so ljudje pravzaprav pripravljeni storiti za kratkosladko izkustvo tega hočem-dobim, tu in zdaj, kar bo odrešilo njihovo življenje. Končno se bodo našli, si omogočili, kar jim pripada in pika (ne tri, temveč ena, ki bo naposled zaključila eksistencialno odisejado). Nihilizem želje je, kot razmišlja drugi sogovornik, nekaj, kar je vsekakor vredno premočrtnega razmisleka.

Včasih je dovolj, da se ob pravem času znajdemo na pravem mestu. Ujamemo trenutek, ki odpira vrata v neznano. Ki naše želje, ki so seveda v stalnem preoblikovanju, zvabi na vihrav ples, jim zavrti tla pod nogami in jih spelje v globoko brezzvezdnato noč; da ne vidijo predse. Da so prisiljene dobro prisluhniti, da ne bi prehudo zadevale ob nepregibnosti dneva, ki se ponoči katranasto muzajo naokrog. Včasih sem verjela, da je treba za to, da tisto, kar si želimo, vsaj okusimo, narediti vse, kar lahko. Da je samoiniciativa tisto nekaj, s čimer se omogočamo, uveljavljamo. Da nam potencialni neuspeh ničesar ne vzame, temveč v najslabšem primeru le pokaže, da nam kakšna reč pač ni dosegljiva in smo zato, ker se tega zavemo, le na boljšem. Zdaj v to nisem več prepričana. Da je treba v nedogled poganjati. Mislim, da je včasih dovolj samo to, da si na pravem mestu ob pravem času. Tega ne moreš predvideti. Prideš, ko si v bližini, se pojaviš mimogrede. Morda je bolje, da se ob vsaki priložnosti ne razgališ do črev. Da počakaš. Se vzameš nazaj. Motriš. Se prepustiš tokovom, ki nas zibajo iz dneva v nov dan in sproti oceniš, kje si in kam te utegne naplaviti. Če je oko motno, razgled slab, si ga pomaneš. Ko pogledaš znova, morda vidiš ravno tisto, kar se ti je v prvo skrilo.