nedelja, november 08, 2009

Vsemogočna

Nedelje v splošnem veljajo za najdolgočasnejši dan v tednu. Mrke in turobne kot je današnja, so vzoren primer. Morda koga pomirjajo, jim pomenijo dan, ko se lahko izklopiš pred vsem, kar prihaja in v si počasnem, neobremenjenem posnetku odvrtiš minulost. Meni nedelje že dolgo časa predstavljajo medprostor, ki ga je treba kar se da spretno in pisano zapolnit z mislimi, da jim ne bi nadvladal vakuum zadušljivega vmesja. Da se zoperstavim negotovosti, ki prav po nedeljsko razteguje svoje predobro uglašene strune.

Tudi takrat je bila nedelja, deževnega poletnega dne, v Barceloni. V planu sva imela ogled Gaudijevega parka Güell. Vanj sem se zaljubila s sličic; tako medeno in pravljično se postavlja nad mestom. Nadvse primerno nasprotje nedeljske togote. Čakala sva, da neha deževati. Se prekledala po hotelski sobi, idealni za prepiranje – postelji sta se ob vsakem premiku odcepili ena od druge (v nekaterih hotelih poskrbijo za to, da v njih ne moreš brezskrbno uživati; premikanje postelj, če ta ni skupna, z eno vzmetnico za dva, je učinkovit način za nepotrebna trenja). Dež ni ponehal, mraz (poleti!) je pridal svoje. Nisem hotela it. Ne v takem vremenu. Kako se imaš lahko fino v parku, se pravi zunaj, okrašenem s toliko drobnih, spolzkih reči, če je vse razmočeno, neprijazno in ... Nelagodje naju je pognalo na sprehod po mestu, kjer so me v središču, kjer bi se ob lepem vremenu trlo turistov, oropale ciganke. Dogodek je bil tako bizaren, da sem se šele naknadno zavedla samega poteka, nekaj denarja so mi babnice celo vrnile – skoraj poštene kradljivke, pa vendar. Še ena grenkost v nedeljsko malho.

Vsak človek naj bi imel nekje svoj stolp. Okrogel, visok, narejen po njegovi meri. Skrivališče, premišljevališče, motrišče neba, karkoli že. Gaudijev, pravljično oblinast, škratovsko hudomošen, vabljiv – prav za pojest, ki stoji ob vhodu parka, je moj stolp. Moj neusojen, nedeljski stolp, v katerem se potapljam v imaginarne sfere, ki preganjajo, ali pa tudi poglabljajo nedeljskosti. V njem si zgradim polžasto zavito stopnišče brez konca in začetka, stene so iz žameta, tla pa posuta s toplimi oblaki. Lahko sem bosa in brez vsega; le tlesk in ... kar se ni zgodilo, ni hotelo razpreti peruti možnosti, se mi razbohoti pred naročjem. Gaudi je dobro vedel, da je z modrobelim stolpom in hiško, ki ga nosi, pričaral bivališče ravno tistim, ki ne pridejo zraven. Ki jim domišljija sempatja sezuje obuvala in jim na hrbtne lopatice, namesto peruti, pripne lahek svet. Svet brez teže, ki se pod prstnimi blazinicami oblikuje v vse, kar je sicer neupogljivo.


1 Comments:

At 10:11 pop., Blogger Kameleonka said...

Če so nedelje delovne, so najlepše. Če pa ne, pa... zjutraj še nekako gre (če ga prespiš), popoldne je pa... ni da bi človek govoril.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home