torek, avgust 26, 2008

Plitvost učinka »šokantnosti« / izsekanost človeške občutljivosti?

V Pogledu na bolečino drugega (knjigi Susan Sontag o vojni fotografiji, o ženskem in moškem pogledu na vojne grozote ...) berem o »spektakularnosti«, ki se je vsebolj navzemajo fotografski prikazi mrtvecev, žrtev na zmasakriranih bojiščih, mnogokrat insecnirani, da bi bili bolj prepričljivi. Kje oz. ali sploh se med fotografskim očesom in očesom bralca časopisov, kjer jih objavljajo, ali pa obiskovalca razstave o tem ali onem ugašališču življenj, začrta receptivnostna bariera? Je vojna fotografija lahko lepa, estetska, torej umetniška? V vizualni prenatrpanosti, s katero nas z vseh strani posiljujejo do te mere, da si brez slik pogosto sploh ne znamo predstavljati nečesa, o čemer naj bi sodili, po mojem do skrajnosti stopa v ospredje človeška enodimenzionalnost, paradoksno – ob vseh možnih večdimenzionalnih recepcijah, ki smo jih deležni, čutna izsekanost nasploh. Otroci postajajo polrobotske kreature, ki brez programskega čipa (z vso to navlako) komaj opazno trzajo, oslabljeni kot poteptane travnate bilke.

Fotografija kot taka je nedvomno vznemirljivi dokument, nič manj fotografiranje samo. Vendar, se vprašam, smo sposobni pogledati stran, ko nam pred oči molijo najsurovejše posnetke? Ali zato, ker jih registriramo, torej smo na nek način osveščeni, kaj manj prisostvujemo vsesplošni apatiji, ki eruptira na dan prav ob bombandiranju z najrazličnejšimi grozotami? Pogledamo, se namrdnemo, obrnemo nov list.

Ob površnem spremljanju OI, vrhuncu ironije spektakla, me je obšinilo, kako pravzaprav ob vsej propagandi za pomoč t.i. tretjemu svetu oz. ljudem v stiski (ti pač trpijo malce resnejše pomanjkanje od sokrajanov, ki jim je najnovejša ujma odnesla streho, ali pa zalila klet), dobredelnih organizacijah, ki delajo s polno paro, pravzaprav mi, ki se imamo za ustvarjalne, za družbo znanja in vseglasneje tudi srčnosti (vsi strankarski oglasi so je polni), ki se oplaja s srčiko življenjskosti, aktivnostjo na vseh področjih - ne, mi nismo tisti, ki jim ni mar, mi soustvarjamo svet, in svet je lahko tudi nekaj kvadratnih metrov pred našim pragom ... , in to je potrebno slaviti kot se za uspešne im marljive ljudi spodobi, ne naredimo ničesar. Gledamo slike pohabljenih, umirajočih ljudi; sploh ni nujno, da z vojnih prizorišč, mnoge afriške krajine so tudi brez žrtev orožja ena sama hiralnica. Zelo nehumani smo. Vsak zahodnjaški študent medicine, socialnega dela, mednarodnih odnosov, antropologije, biologije, kaj vem česa še, magari organizacijskih ved – ki itak ne vedo, kaj sploh je njihov topos, bi vsaj en semester lahko »žrtvoval« za pomoč tistim, ki so jo potrebni. Mislim, da ne gre le za denar. Dobra volja, pripravljenost za pomoč po lastnih zmožnostih, je korak k prijaznejšemu svetu. Vem, da besede zvenijo oholo, pa vendar, vsaj dokler si sami ne ustvarimo družin itd., bi lahko koristili drugim, bili solidarni.

Sontagova med drugim navaja zloglasni primer protikadilskih ukrepov. V Kanadi so se pred leti odločili, da bodo svarilom, dobro znanim tudi slovenskim kadilcem, dodali še šokantno fotografijo rakastih pljuč, možganov s krvnimi strdki ipd. posledicami verižnih kadilcev. Študije so izračunale, da bi takšni zavojčki cigaret 60krat bolj uspešno pripomogli k ukinjanju kajenja, kot zdajšnji. Toda za koliko časa? Avtorica se sprašuje, če ima šok časovne omejitve? Se ob pogostem gledanju grozljivih dejstev navadimo nanje in ob takšnih prizorih le še skomignemo? Kako je z našo odzivno iskrenostjo? Tematika je vpravzaprav zelo obširna, prežema način življenja »modernega« človeka. Je »moderno« še najboljši sinonim za brezčutno?
Zadnjič sem ujela izjavo Arneja Hodaliča, namreč, da je dober fotograf tisti, ki mu iz banalnega prizora uspe ustvariti zanimiv posnetek. Kdor zna ujeti edinstvenost banalnega.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home