Zazankani

»A boš enega?« vpraša, s sumljivo zatemnjenimi očali izgleda kot neuničljiva gangsterska mati.
Pogledam na škatlico, na kateri piše postni čaj.
»A hujšaš?« se pozanimam.
»Oh, to je proti celulitu,«odvrne in s prsti potežka tolsto trebušno gubo.
Nasmehnem se: »A veš kaj je celulit?«
»Špehec,« pravi osemdesetletnica, » špehonja bonja«.
»No, ne ravno. Celulit je tista pomarančasta koža, ki nagaja skoraj vsem ženskam,« razložim. Bi ji pokazala svoje stegno, čisto na vrhu, pa sem ravno izpod tuša, zavita v brisačo, gola.
Debelo pogleda, kot da s tem pa že nima opravka.
»No pa daj, skuhaj enega ...«

To poletje, v času za branje ~ še misice in najrazličnejše pojave, za katere ne bi rekla, da so v življenju prebrali pet enot, v tračarskih revijah vse po vrsti suvereno razglabljajo, da bodo na počitnicah prebrale kakšno dobro knjigo (in seveda pile veliko vode in jedle samo morsko hrano in lubenice, pa kakšen sladoled, dva, če bo hud apetit) ~ mi v roke ni prišla še nobena taka, ki je ne gre izpustiti. Odprla sem jih že veliko, prelistala tudi, vanje vtaknila razne lističe, špange, menstrualne kartončke, in jih zaprla. Do nadaljnjega. Morda ima svoj delež pri tem študijska literatura, ki jo je bilo letos dovolj za grmado, ki bi gorela vse do zime, pa še nisem čisto opravila z njo. Še en mesec »študiranja« me čaka, en predmet za dve leti. Nič posebno težkega, a veliko za predelati. Za revitalizacijo med intenzivnim branjem potrebujem le dan, dva. Kak sprehod v gozdu, malo bližine vode, ki razbistri duha. Na svojo počitniško merico še čakam. Potrpežljivo, da se gneče naveličajo preletov in pakiranj, otroci počasi vrnejo nazaj v šolske klopi. Da sonce začne božati, ne zažigati.

»A kaj pišeš?« me zadnjič vpraša prijatelj, ki sem ga spoznala prek pisanja. »Ne.« To, kar počnem zdaj, ni Pisanje. To je tipkanje za vsakdanjo rabo. Navdiha, ki ne pusti dihati, ni od nikoder. Inspirativnega tornada, ki razsuje vse drugo, kar bi se utegnilo križati s silovito nujo po pisanju.

Zares hecno je, da pa me želja po tipkanju prime, ko preberem par strani gladko napisane knjige. Včasih že par besed. Zraven za k čaju patra Ašiča, sploh ni slabega okusa, sem izpod klubske mizice vzela knjigo z rdečimi platnicami. Brino Svit sem sicer že brala, svoj čas kar rada, zdaj pa že dolgo ne. Ker mama dela v knjižnici, jih je vedno polno. Pod in na mizi, po omarah, kavčih ... Redko kaj zame. Zadnjič sem se skušala vrniti k Berti Bojetu Boeta, Filio ni doma, pred leti že načet roman, pa ni šlo, čeprav me je spet potegnilo, ko je mama pripovedovala o njem, s strahospoštovanjem.

Coco Dias ali Zlata vrata je knjiga z rdečimi platnicami. Na otip pregreta. Osladna, celo odbijajoča naslovnica, naslov še toliko bolj. Vseeno jo odprem. Pitje čaja na balkonu, brez da bi zraven kaj počela, me nervira. Pogled na vrt je bolj ali manj enak. Barva zgodnjega popoldneva tudi. Zrak ne diši, presoparno je. Ptiči so tečni, sosedje pa nezanimivi. Preberem stran, dve, štirintrideset. Ni slabo. Catchy pripovedovanje, ki sem ga očitno podcenila. Iskrena je, spretno razceplja pripovedni tok, s katerim bralca popelje v plastično predstavljivo zgodbo. Prav dobro ji gre. Zapne nas na špagico, s kakršnimi vzgojiteljice v vrtcih na sprehod odpeljejo otročad, da se ne bi izgubljala po nepotrebnem. Všeč mi je, ko me kdo zna zapeti nase. Brez da bi bolelo. Nekaj bistrega je v občutku, da si v dobrem varstvu. Da se ti ni treba ukvarjati s čim drugim, z vsem hkrati. Izvirno bistrega, ki blaži napetosti.

Samo to sem prišla napisat. Zdaj grem na še en sprehod. Zanka za ročico je še vedno tam, kjer sem si jo snela.

»Greš pa večkrat na vodo,« se spet oglaša. »Če že špeha ne prežene ...«

"Nietzsche pa pravi, da bi verjel samo v boga, ki bi znal plesati," odgovorim sama zase, s prefriganim nasmeškom.