Češplje itd.

Ko na tak prijeten dan sediš za računalnikom, delavno, je najmanj, kar si lahko privoščiš, nekaj nostalgičnih trenutkov, ki zvabijo s stola, hudomušno pretegnejo lička gor do ušes ... En Vogue je eden mojih najljubših t.i. ženskih bendov, punce so bile vroče, brezkompromisne, super vokalistke, izvrstne performerke. Nadaljna industrija, sploh črnske glasbe, jih je vneto kopirala, a jim nobena od sicer odmevnih skupin ni segla do kolen. Njihova muzika po sebi seveda ni zahtevna, prelimana z etiketo: »sproščujoče«, česar jim po mojem ne gre očitati. Prav rada si jih občasno zavrtim, in s tretjim očesom od zgoraj pokukam, če (me) še zgibajo. V obdobju najintenzivnejšega pozibavanja, sva se s prijateljico radi prepustili tudi Lucy Pearl, nekakšnemu nasledku En Vogue, kjer so interese združili različni glasbeniki takratne r'n'b scene; ki je bila v Londonu še kako aktualna, in kar se tiče večernih pozibavanj, ponavadi najboljša izbira. Obsikovalci Funkin' Pussya smo bili bolj ali manj stalni, čeprav je bil lociran v osrčju Covent Gardna: kristalno čisto pred očmi vidim avstralskega b-boya, ime sem pozabila, ki je urbane gibe kombiniral s klasičnim baletom, kar je bilo osupljivo. Plesalec brez para. Že dooolgo je tega, ko sem od srede naprej čakala na petek in soboto. Spomnim pa se, da so me pete srbele kot da bi se po podplatih sprehajal roj mladih čebelic.

Čas, ki pridno reže ovinke.