nedelja, junij 29, 2008

Prevratnosti

Bliža se izpit iz gnoseologije, za literaturo, ki naj bi jo osvojili, bi potrebovala kakšen mesec, v tej časovni kompresiji jo zgolj preletavam, kot jastreb s težkim kovčkom na ramenih preletava makova polja. Konec junija enostavno ni čas za študij. Ne vem, kdo se je tega nekoč spomnil, in kako je ta srepa zamisel obveljala. To je čas za potovanja, nomadenje, okušanje in hlajenje. Betonske oaze, naši zapori, s knjigami v rokah, četudi oči z balkonov počivamo na rastočih fižolovih ovijalkah, razcveteni solati, češnjah, ki plapolajo v rahlem vetriču, slabo vplivajo na pregrete glave. Glavobolna se zatečem k Sartrovi teoriji čustev. Meni zelo ljub gospod, predvsem prek literarnih srečevanj, ki pa filozofsko ni najbolj cenjen, vsaj za slovensko umerjeni um ne (nisem še srečala filozofa, ki bi nekaj dal na njegova dela; se pravi filozofska dela, ne literarna), sama pa vendar potihem špegam tudi pod njegovo teoretsko palubje.

Sartre med drugim pravi, da zavest lahko biva v svetu na dva načina: tako, da se ji svet kaže kot organiziran kompleks pripomočkov, orodij, ki nas napotujejo na druga orodja, in od tam spet dalje, vse do neskončnosti / lahko pa se ji kaže kot celota brez orodij, svet, ki se spreminja brez posrednika. Slednji vidik sveta je skladen, je magični svet. Čustvo v njem je padec zavesti v magično, vrnitev zavesti k magični naravnanosti, s katero korespondira v magičnem svetu. In le refleksivna zavest se zna usmeriti na čustvo.

Opažam, da ko sem obremenjena s strogostjo (konsistentnostjo) analitičnega mišljenja, ki ne sme obiti srednje poti, tiste uletovsko najsmiselnejše, najmanj zastrte s skrajnostmi, se nekaj v meni takšni fokusiranosti samodejno začne upirati. Sproži se kot rahlo plimovanje, nekje v trebuhu, valovi naraščajo vse višje in se zadenejo ob mesene stene; že slutim, kako se odpira novi rokav, zlitje v širno odprtost. Nagaja mi, dokler se ne prepustim protivetrju. Sapici, ki odnaša v milejše, bolj produšno, fantazijsko. Tja, kjer se skrivnostno nedorečeni svetovi združujejo z ustvarjalno čarobnostjo. Potop v svet domišljijskosti pomiri in osveži, bolje od sladoleda ali poletne nevihte.

»Stvar, ki je čakala, se je vznemirila. Usula se je name, zdaj se pretaka vame, že sem je poln. – To ni nič: ta stvar sem jaz. Bivanje osvobojeno, odrešeno priteka k meni nazaj. Bivam.

Bivam. To je sladko, tako sladko, tako počasno. In lahko: rekel bi, da se popolnoma samo drži v zraku. Premika se. Povsod polno dotikov, topijo se in izginjajo. Čisto nalahko, čisto nalahko. V mojih ustih je peneča se voda. Požiram jo, teče mi v grlo, boža me – nato pa se znova poraja v mojih ustih, v ustih imam za zmeraj majhno mlako belkaste vode – zelo nevsiljive – nalahko se mi dotika jezika. In ta mlaka sem tudi jaz. In jezik. In tudi grlo sem jaz.«

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home