skrivalnice

Zgodi se, da med sprehodi ne opazim nobenega človeka, čeprav zaznavam njihove mimohodne stopinje, lomljive, ali pa težke, kot da bi pripadale tramvajem na dveh nogah. Zgodi se tudi, da med sprehodi opazim le ljudi, ničesar drugega, s čimer družno smo, pa spet nismo, izginjamo, še preden se dodobra izrišemo.
V drugem primeru ljudi asociiram z lučkami, ki dekorativno utripajo po vogalih večpotij. Vidim jih v soju živopisnih svetlikazov; iz v oči žgočih odtenkov se preslikavajo v medle sence, ki krmežljavo brlijo, poulični trdoživosti v bran. Še tako - na prvi pogled – neizrazito bitje ima svojo barvo. Če dobro pogledaš, več njih. Tepejo se med seboj, si skačejo v lase, kdaj pa tudi prav dovršeno dopolnjujejo ena drugo; in človeka samega. Niso neizbrisljive, niti netransparentne. Vsakokrat si nadenejo nekoliko drugačen videz. Hočejo, da jih zasledujemo s pogledi. Le tako nam lahko igrajo. Neumorno. V barvah se skriva paleta vseh čutnih dialogov. Rada jih razbiram. Si bistrim obzorja. Ko se zdi, da je razgled skorajda jasen, nekje v daljavi nekaj zamigeta. Odpre se lina prikrite perspektivičnosti in vabi na sprehod v še nevideno.