petek, junij 27, 2008

Zračna parada

Bizarne sanje, nič novega. Prejšnji teden, posledično verjetno zaradi izpitne teže --- študij na FF, kolikor sicer velja za svobodnjaškega in med letom bolj ali manj dopušča, da se predavanj udeležuješ po lastni presoji (volji in zanimanju) – kar mnogim, z druge strani, povzroča bistveni vakuum, ki v debatah med študenti ni nič posebnega, skorajda sugerira pasivnost od oktobra pa tja do maja, je naporen vsaj v maju in juniju, ko se soočamo s tam nekje 10. izpiti, strnjenimi v prekratko obdobje, ki hitro pridobi karakteristike neobvladljivega kaosa in se sprevrže vse do občutka odpora, nemoči --- sem, v sanjah torej, morala prevzeti nalogo nadomestne matere. Nekdo mi je pri vhodnih vratih v dlan izročil malo kosmato bitjece; pol žival pol človeka, lahko bi recimo bil malo deformiran mačji potomec, če moja muca ne bi bila sterilizirana, ali pa ... kaj vem, neko nerojeno bitjece, iztrgano iz maternice kakšne nesojene gostiteljice. Čeprav je bila stvar čudna, sem odgovornost prevzela, dokler mi nekdo od prisotnih ni pojasnil, da je pravzaprav mrtvo, bitje. Da sploh ne diha. Z rezilom za razkosavanje pizz mu je zarezal v hrbet, da bi dokazal, kako moje početje nima smisla, ko naju v oči zbode velikansko rdeče srce, že prerezano, ki se je bitjecu vilo tja od vratu do nog. Prizor je bil grozljiv.

Sinoči pa sem zašla na vrh travnatega hriba, kjer so se odvijale zračne akrobacije. Platforma je delovala kot recimo pristajalna steza za človeška stopala. Trkaj (nimam pojma zakaj in odkod on) je tam zgoraj veljal za glavnega organizatorja-inovatorja, ko se je pojavil, je med udeleženci završalo od navdušenja. Sam je izbral nekaj hrabrih entuziastov, kar je bila nadvse častna funkcija – želja vseh, ki so lahko preizkusili njegove eksperimentalne kreacije. Šlo je za zrakoplovne, hm, kako bi jim rekla, niti letala niti jadralne zmaje, konstrukte, ki jih je sam z gumbom katapultiral v zrak, ljudje pa so bili potniki, skorajda vesoljska odprava, čeprav jih ni izstrelil visoko v vesolje. Inovacije so bile podobne okroglim kolesom, z vilicami, izbranci so viseli nekje vmes, pričvrščeni na osrednjo os. Ko so bili že visoko v zraku, jih je Trkaj od spodaj, z neke vrste daljinskim upravljalcem, sunkovito pregibaval, z njimi izvajal različne akrobacije, prav osupljive. Preizkušal je njihovo telesno vzdržljivost ter tudi sposobnost svojih inovacij. Ko sem se tam pojavila, sem takoj po ozvočenju slišala svoje ime. Izbranka. Na velikanskih ekranih sem zagledala svoj zbegan obraz, po žilah mi je zabrbotalo od strahu. Odvedejo me do »odra«, kjer mi Trkaj razloži častno nalogo. Povem, da me je strah, da bi raje samo opazovala. Ne ne in ne. Zasuje me s prepričevanjem, pove tudi, da si je že dolgo želel, da pridem tja gor in da naknadno lahko prinese kak dvd in ga greva pogledat v avto, malo stran. Vse skupaj se je odvijalo zelo fluidno. Doleti me »čast« testiranja tistih lebdečih stvorov, pa njegova pozornost, ki je bila bolj osebne narave. Skušam se rešiti iz zagate. Povem, da me zadeva ne zanima, da svoje mesto z veseljem odstopim komu izmed željnih čakajočih, ki so odprtih ust zijali v ekrane; ni bilo v navadi, da bi kdo zavrnil izvrstno priložnost. Povem tudi, da ne bi z njim gledala filmov v avtu. Da že imam nekoga, s komer počneva marsikaj bolj zanimivega. Odkimava, prepričan, da sem na ponudbo čakala vse življenje. Svoj glas slišim po ozvočenju, od spodaj pa množično neodobravanje, negodovanje, tudi zavist. Vprašam ga, če sploh ima dovoljenje za izvajanje teh eksperimentov. Če mi lahko pokaže kak certifikat, da je zadeva varna itd. Kot da ne sliši, vztraja pri svojem. Že čutim, kako mi gležnje in zapestja zapenjajo z usnjenimi trakovi, ljudje ploskajo, vzpodbujajo. Od daleč odjekne oster zvok. Zbudim se, ko nekdo vzdiguje roleto. Na okenski polici žvrgoli vrabec z oranžnim repom. Pomežiknem in mu zaželim, da ne bi še danes končal v Hulyinem gobčku.

2 Comments:

At 10:20 pop., Blogger Mr. Kanister said...

Khm, khm, brišem prah iz sebe in dvigam klobuk v pozdrav! Hotel sem povedat, da ti zavidam tole zračno parado in vse tiste leteče mašine, ki smo jih mi zamudili. Sanjaj me prosim naslednjič zraven, da se namesto tebe odpeljem en krog ali dva.

 
At 11:06 pop., Blogger Špiklja said...

sem že v uniformi za spat > bom nočnim pticam, ki me odvedejo v sanje, zastavila dobro besedo zate, pa te poberemo z vrha bloka, če nas pot zanese mimo

nasvet: bodi, kar si, brez odvečne ropotije. se mi zdi, da pridejo pome, kadar nisem preobtežena

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home