Žensk -osti

Nekaj o tečnobi po žensko. Tečnoba je ženska domena, posebna vrsta kapricioznosti, o kateri moški ne vedo veliko. Moški niso tečni. Lahko so težki, zateženi, mrki, sitni ipd., tečni pa ne. Tečnost se rima z oporečnostjo. Tečna ženska je hudo oporečna, le da si tega ne pusti dokazati.

Brala sem zapise o feminizmu in psihoanalizi profesorice, da svoj pogled približam njenim razgledom, me zanima, kaj oz. na kakšen način se obzorje kaže z njenega zornega kota (mimogrede, nimam se za feministko, ne čutim potrebe po dokazovanju ženske enakopravnosti, ne čutim se prikrajšanjo zaradi faličnega manka ali kaj podobnega, seveda pa cenim prizadevanja predhodnic, ki nam niso zlahka izborile prijaznejše bivanje; med njimi ima zame posebno mesto Virginia Woolf), in se nasmejala nekaterim duhovitim opazkam, da smo ženske »artificialne, vzdražljive, spogledljive, teatralne, nagnjene k simulaciji, predvsem pa k ekscesivnostim vseh vrst« in še o kategoriji, ki je najmračnejša oz. nerazvozljiva, ženski seksualnosti seveda. Vse namreč drži, brez pardona. Drobi tudi mnoge predsodke o ženskah, vabi k diskurzu, nadaljnjim razpravam.

Sama bi napletla še kakšno v zvezi s tečnostjo, ki je zagotovo vezana na žensko histeričnost, glede na sam izvor besede; hysteria je v stari grščini pomenila maternico, in kot tu zapiše profesorica, referirajoč na Platonovega Timaja, blodi po ženskem telesu, dokler ne dozori, in zahteva svoje - otroka -, šele takrat se umiri, »pripne« na telo. Toda tečnost, po izkušnjah sodeč, ni ukrotljiva. Njeno poslanstvo je onkraj obvladljivosti, obnaša se samovoljno, meni se zgolj sama zase.

Nedolgo nazaj mi je prijateljica, ki ima »opraviti« z novorojenčkom, v zvezi s tem sicer povedala, da se po porodu to spremeni, saj si v družbi majhnega bitja, ki je povsem odvisno od tebe, ne moreš več privoščiti biti tečen. Ne moreš se znašati nad njim, če nad kom ne, je to gotovo dete, ne moreš se zapreti v sobo, se izolirati, samemu sebi najedati in si kravžljati živcev, ker ga moraš vzeti s seboj. Peza bi bila namreč prenešena še nanj, temu pa bi lahko že rekli brutalnost. In ko te gleda, s tistimi motnimi očmi, ves krhek, vendar dragocenejši od slehernega spokoja, notorična tečnost zbledi. Sumim pa, da do pomiritve pride le ob dojenčkih. Poznam namreč ženske, ki jim tečnost plameni na čelu, kljub že realizirani materinskosti, se pravi, ko otrok preraste infantilno fazo, se tudi mati vrne nazaj k "svojim stvarem".

Zagrabi me, ko je sploh ne pričakujem. Nepredvidljiva je in silovito zarobanti. Skušam jo nekako določiti, stacionirati glede na menstrualni ciklus, pa ne gre. Lahko me obišče tik po krvavenju, teden za njim, kadarkoli, morda samo za kratek čas. Predmenstrualni sindrom je tu izvzet, tam gre za drugačno nelagodje, prej anksioznost kot tečnost. Tečnost kot taka je povsem psihični vzgib, ne vem, če je kakorkoli hormonsko pogojena. Prikrade se od zunaj, ko je, vsaj zavestno, z notranjostjo vse v najlepšem redu. Ne gre niti za seksualno frustriranost, niti kakršnokoli drugotno nepotešenost. Nezavednega tu ne bi vpletela, čeprav ni izključeno, da kolaborira z okupatorko. Vznikne iz ljubega miru, lahko že navsezgodaj, ob zbujanju v prelepo zasneženo jutro, ni treba, da je nedeljsko (ta so pogosto razbeljena do neopisljivega), niti da se zbudiš z levo nogo. Tudi od daleč ne vidim vzročnega praga te nadloge. Niti trajanja. Kot kak demon se polasti celotne osebe, lastni obraz postane maska, ki je ne prepoznaš. Pogled bruha ogenj, kri vre, v ušesih divja orkan. Vsak opravek je napor, vsaka gesta prisiljena, misli obtežene, nepremične. Fiksirane na to -ost samo, ki je nepremagljiva. Pomaga kvečjemu dremež, spanec. Zamižati, se skriti v tiho sobo, zatemniti okna, izginiti. Se stopiti z enakomernim dihanjem, prestopiti, ali bolje obpluti pokrajino, kjer vlada tečnost, in poskusiti znova. Včasih uspe, drugič ne. Lahko se zbudiš lahkotnejši, nekako izvotlen, toda pogled je vedrejši. Jeklene zavese ni več.

Kakorkoli že, tečnost ostaja uganka. Prepuščene smo ji na milost ali nemilost.

Biti ženska med drugim pomeni tudi biti pripravljena na karkoli.

P.S. Resda rečemo tudi muham, da so tečne, ko nam ne dajo miru, ampak od tu menda ženska muhavost. Otroci? Tečnobo najverjetneje prevzamejo po mami, kasneje spolna diferenciacija naredi svoje.