petek, oktober 30, 2009

Razgledi

Tudi filmi pridejo na vrsto, ko si sam. Meni je škoda časa, ko sem z nekom, za gledanje filmov, čeprav je to zgolj navada. Lahko bi bilo čisto fajn, v dvoje. Nekdo mi je enkrat razlagal obratno, da jih sam ne more gledat, v dvoje pa zelo rad. Stvar navade torej.

Na sošolkinem USB-jčku je tudi Kieslowski in Dvojno Veronikino življenje, ki sem ga sicer že gledala, a ga pozabila ravno prav, da sem si ga lahko zavrtela še enkrat. Skoraj do konca (včasih se je dobro pustiti v dvomu glede koncev – zaključki lahko zacementirajo zgodbe). Poetika Kieslowskega je sploh edinstvena, zasanjana in pregledna v svoji počasnosti, nezaganjanju. Prelivajoča se kot dobro umišljeni roman, vznemirljiva za možgane, ker pove malo premalo, namesto preveč. Barve, Preisnerjeva glasbena podlaga, podobe mest in krajev, ki smo se jih že dotikali, jih ovohavali, prečesali naprej in nazaj, tu ali tam, ali pa nekje drugje. Veronikina slutnja, da na svetu ni sama, kot grandiozen občutek, ki večino verjetno spreleti sem in tja, kadar smo bolj pozitivno uravnani. -Pa ne bi zdaj o vsebini.- Jutranji pogled skozi moje okno je kot snet s tega filma. Preliva se z razgledom Kieslowskega, čeprav ni filmski. Kaj sploh je filmsko? Tisto, kar znamo prezentirati, kar nas dovolj močno zaznamuje, ali pa samo zdrami in bi to po naši predlogi utegnilo zavdati drugim. Ki na podoben način gledajo, čutijo, mislijo, ali pa tudi ne. Že sem se ujela v globoko fascinacijo nad mišljenjem ali percepcijo, ki sploh ni podobna moji. Ki je celo nasprotna moji, z zorišča tam čez, onstran, pri čemer je ravno v tem lahko neka sorodnost. Misliti, da ti je nekaj tuje, ki te vendarle uspe nagovoriti. V tem se skriva bližina, malo bolj rafinirane vrste, ki še bolj vabi.

Jesensko listje, smrčava, poteptana trava. Zemlja, težka in lena, po kateri se neutrudno vlečejo deževniki, in nosi zgodbe. Nam prisluškuje, pa ničesar ne izda. Grmički, ki spominjajo na zen budistično rastje, pa to niso. So čisto lepo obrobno-ljubljanskega porekla. Sorodnosti. V glavi zaigra Preisnerjeva glasba, posnetek po spominu s filma. Zamižim. In sem povsod.

6 Comments:

At 5:17 pop., Blogger Kameleonka said...

Uh ja, kako zelo res. Tudi v kino najraje hodim sama in ko sem sama. In danes... zunaj dež in povaljano listje, na moji mizi na ogled čaka Perzepolis. Včasih me zanima, če je občutek, da sem sama sebi dovolj lažen ali tako prekleto resničen?!

Kieslowski pa... poetika za z vilco podčrtat!

 
At 5:56 pop., Blogger Špiklja said...

probleme nam delajo ideali, ki si jih izrišemo v glavah, in se v realnem pač ne udejanjijo, se ti ne zdi? če se nam tisto lepo že nakloni, zraven prinese še drugo plat, nelepo. in to kresanje obeh nas slejkoprej postavi na svoje mesto .. tam nekje, ob robu. le še opazovalci

 
At 6:49 pop., Blogger Kameleonka said...

Res je, probleme nam delajo ideali. Je pa že tako, da lepo ponavadi vsebuje tudi nelepo, so seveda izjeme, ampak praviloma dobimo v paketu oboje. Zadnje čase ugotavljam, da sem, odkar sem sama, jaz res jaz. So, why bother?! :)

 
At 7:56 pop., Blogger Špiklja said...

to je fajn ja, uživaj v tem občutku

 
At 8:40 pop., Blogger Kameleonka said...

Že uživam, hvala! Saj najbrž ta občutek lahko ostane tudi potem, ko nekoga srečaš. Če je to to, v nasprotnem primeru pa ne.

 
At 9:45 pop., Blogger Špiklja said...

ja, imaš prav

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home