NEBO nad nami
Pisanje je nekaj, kar počnemo, ko smo sami. (in seveda, ko si priborimo svojo sobo, Virginia).
Mislim v zelo dobesednem smislu sami.
Oddvojeni od drugega, ker drugače ne more biti.
Nebo nad Berlinom. Pogovor lepe artistke s trapeza in angela v človeški obliki. Zdi se ji, da sije nova luna. Biti osamljen ji pomeni spet biti cel. Cel ob nekom, ali cel brez nekoga?
Odkar ljudje nismo več hermafroditi, smo, platonsko rečeno, v iskanju svojih polovic. Ampak tem polovicam, kar smo, ni usojeno, da bi bile cele. Kadar se po srečnem naključju združijo, od nekod nanje potihoma preži razpolovljenje. Stremi brezkompromisno kot orel in si slastno liže kljun.
Zdaj smo čas, malo kasneje le še trenutek, snet z niza celjenja. Nove lune odločitev sijejo drugače. Temno vijolično. Morda zgolj zato, ker je pred nami nov dan. Morda dovolj jasen, da tudi v noči ne bomo potrebovali svetlo razžarjene lune.
Mislim v zelo dobesednem smislu sami.
Oddvojeni od drugega, ker drugače ne more biti.
Nebo nad Berlinom. Pogovor lepe artistke s trapeza in angela v človeški obliki. Zdi se ji, da sije nova luna. Biti osamljen ji pomeni spet biti cel. Cel ob nekom, ali cel brez nekoga?
Odkar ljudje nismo več hermafroditi, smo, platonsko rečeno, v iskanju svojih polovic. Ampak tem polovicam, kar smo, ni usojeno, da bi bile cele. Kadar se po srečnem naključju združijo, od nekod nanje potihoma preži razpolovljenje. Stremi brezkompromisno kot orel in si slastno liže kljun.
Zdaj smo čas, malo kasneje le še trenutek, snet z niza celjenja. Nove lune odločitev sijejo drugače. Temno vijolično. Morda zgolj zato, ker je pred nami nov dan. Morda dovolj jasen, da tudi v noči ne bomo potrebovali svetlo razžarjene lune.
Na vrhu Hradčanov, baročne Prage, je sijalo kot da ne more nikoli nehati.
posted by Špiklja @ 7:55 dop.
4 comments
4 Comments:
vse važno pride od zgoraj.
razen povodnji in podgan.
A ni tako, da je ta dvojskost na sebi v večnem prehajanju za bit? Del vsakdana, bi si mislil...
btw: veseli me, da je sadje zopet zvito.
Saj je jesen, Uk, pa že mora biti, zvito in povito.
Misliš dvojskost moškega in ženskega oz. partnerstva / nepartnerstva? V večnem prehajanju za bit zveni zanimivo, ja, očitno res je, v nekem prehajanju, ves čas. Meni je skoraj bolj zanimiva "osamljenost", ki tudi je bit), s katero se Wenders poigrava. Ki naj bi dosegla celovitost, ko najdeš svojo polovico. Ki kar iznenada pride, v najbolj nepričakovani preobleki in se obnaša, kot da je že od nekdaj tu, te pozna, razume, ji dišiš .. Nesebičnost je zame velik del takega predajanja, prehajanja. Da nekomu nočeš ničesar kratit, čeprav si brez njega necel. In osamljen, drugače kot osamljen v dvoje.
Predpostavljam, da misliš Wima - to romantiziranje nepričakovane celovitosti. Pri dobrem bogu, za človekovo dušo bi bilo to sladkobno večno vračanje - k združenemu. Bodi temu res tako!
Objavite komentar
<< Home