Vzljubiti Hegla

Ne najlažja naloga, vendar niti najtežja ne. Pravim: vzljubiti, ne: usvojiti.

Vzljubljanje njegovega podajanja je poseben izziv, ki, po mojem, potrebuje tudi razlago s predavanj. Vsekakor pomaga, da je, ali pa sta, predavatelja umirjena, z nezaganjajočim glasom, nezagrenjeno mimiko. Včeraj sem vmes za trenutek pomislila, kako bi bilo, če bi morala poslušati nekoga, ki se nasilno zajeda v naša ušesa in se mu obraz, če ob poslušanju rad tudi gledaš (če se usta premikajo skladno s povedanim), kot vzhajajoče testo napihuje pod težo lastnih umotvorov.

Poslušanje zahteva neko kontinuiteto, to sem ugotovila že lani, ob Fenomenologiji duha. Če prihajaš redno, padeš v njegov ritem, ki ni več problematičen, le še enigmatičen. Slednje je seveda ok. Nekaj tednov je čas rokovanja z Velikimi. Potem pride do prvega olajšanja; da nihče, še tako genialnega duha, ni strašen. Približaš se človeški plati prečloveškega, potem gre. Malo težje je, če po naravi ob poslušanju, branju, gledanju, kakršnikoli recepciji že, rad odplavaš v asociativni bazen, ki ga ves čas nosiš s seboj v žepu; noče stran. Samo dotik s prsti, pa se napihne, gromozanskih dimenzij. In če je ravno tipanje tisto, čemur se težko upreš. Dobro, kot da te tega nauči nemška klasična misel – namreč, upreti se skušnjavam. Vzemimo to za aksiom doslednosti klasičnega mišljenja. Podrejenost duha, sprejeti vase svoje drugo. V človekovem avtomatizmu naj bi se pokazala človečnost per se.

V glavnem, nemogoče postaja mogoče. Občestvo občosti lahko pokaže tudi svojo priljudnejšo plat. Svojeglavost, brez katere sicer ne bi bilo nič, ukrotiti do te mere, da lahko spoznavaš tisto drugo, ki morda paše vanjo, je njen izgubljeni, tavajoči delec z enim očesom in polovico srca. Če ti ga uspe pripeti nase, vidiš celo tisto, česar te lastne zmožnosti sicer prikrajšajo. In z večjo kapaciteto srca, začutiš tisto Večje, težje dostopno. Naklonjenost Večjemu te posrka.

V ljubezni gre vedno za očaranja, ne? Odčaranja pa so domena časa, ki pometa tudi z Velikimi (rečmi).