Srečanja

Srečanja. Ne domenjena, temveč naključna, tista, ki se odvijejo mimogrede, ko kje naletiš na koga, ki se ti kdajpakdaj sprehaja v mislih, ali na kaj, kar te pogosto zaposluje, pa npr. ne narediš ničesar, da bi se z rečjo soočil. Srečanja, ki ti na obrazu pustijo namuznjen nasmešek, nekaj deset cm pod njim pa pod kožo naredijo (ob večkratnem dogodku tudi poglobijo) luknjico, kamor se odlaga vznemirjenje neotipljivega, ki ga prinašajo in odnašajo s seboj.

Ne bi zlahka naštela treh ljudi, vsaj tu na naši zemljici ne, ki jih občudujem. On je verjetno kar prvi, na kogar bi pomislila. Že nekaj let se me drži, ko sem slišala zanj, videla, s čim se ukvarja. Ga poslušala pri sproščenem pogovoru, nekaj malega prebrala. Pri tem je ostalo. Neposredna kot navadno sem, je pravzaprav čudno, da se nisem potrudila zvedeti kaj več, ga kje »slučajno« srečati. Pa sem vendarle ga. Slučajno brez navednic. V zadnjem času, nekaj mesecih, danes že drugič. Popolnoma vsakdanje, prvič na ulici sredi mesta (obšel me je občutek, da si me je ogledal, vendar sem sama gledala mimo – kar naredim res samo takrat, ko koga občudujem; tisto paradoksalno mimozrenje, da ne bi bila očitna, kar tankočutnejši opazovalec morda celo zasluti). Ko ti oči, ki bi se prav z užitkom sprehodile po nekom, zdrknejo mimo (njega), kot da so samozadostno zaposlene s čim že in se ne dajo motit, v trebuhu pa orkester, ki razglašeno opozarja na visoko napetost. Po tistem srečanju, prvem, sem nanj že pozabila, čeprav imam zadnje dni spet nekako opraviti s knjigo, ki sem jo vzela v roke pred leti, zaradi njega. Celo tik pred današnjim srečanjem sem imela na faksu opravka z njo. In ga bom še imela. In v torbi sem imela dokument te stičnosti, ki sem ga skorajda začela brati, ko je prisedel na troli, prav nasproti mene. Navzven mirna, navznoter filigransko natezanje. Pogled skozi okno, čeprav v mislih uhaja drugam. Kaj sem si že uspela ogledat, ko je sam nekaj bral, vendar vseeno, v oči mu nisem pogledala, pa bi lahko. Sem čutila njegov pogled. Kako surrealno, v najbanalnejši realnosti. Človeške zagonetke. Ko se ti nekaj potika po notranjem tkivu npr. več let, ti sede čisto nasproti, morda celo sluti, da te privablja, da so na delu določeni vezaji, pa tega še pokažeš ne, kaj šele da bi izkoristil priložnost. Vmeša se wu-wei (če ravno študiraš azijske filozofije), in se s klico vznemirjenja (navzlic konstruktu vsakdanjosti, ki nas vodi po križajočih se poteh) mirno podaš naprej, zdramljen in vzvalovan.

Nekaj mesijanskega nosi na obrazu, v posvetnem tonu; ne znam drugače povedati.

Če ga srečam še tretjič, ga morda pocukam za rokav in mu povem kratko zgodbico o srečevanju.