torek, december 08, 2009

Zadeni v ..

Vaja v pisanju. Karseda spontano zapisovanje.

Navdih: Derrida.

Pisanje, ki nas vsrka v kolesje mišljenja. Posežemo po pisalu (lahko je to prst itd.) / tastaturi in začnemo oblikovati poved. Ni nujno, da imamo izgotovljen namen glede tega, kaj bomo napisali, namislili. Začetek pisanja hoče prehiteti misel, včasih mu celo uspe, sicer vstopi v razvojni proces. Misel zapopade v njeni možnosti spočetja, jo sproži, zajame njeno gibkost in jo umesti v obrobje tarče (predstavljamo si tarčo, za pikado recimo).

Rojevanje misli je proces, ki se dogaja na različnih ravneh koncentričnih krogov napisanega. Bolj je misel oddaljena od lastnega središča, bolj nejasna je. Svoj izris, silhueto, dovršuje s približevanjem središču, kjer naj bi izrazila svoje bistvo. Tista prva, zapisana polmisel oz. pomisel se nerodno oprime roba (tarče). Po njem si potem postopoma, ali pa tudi zelo hitro, utira pot do sredinske pike, ki je njena polnost. Prestopa meje, seveda. Pogosto je borbena, hoče prekositi samo sebe, se postaviti v središčno pozicijo, od koder se ne premakne niti za ped, drugič je lenobna, muhasta. Zdaj se oži zdaj postaja ohlapna, požre lastno možnost. Ogleduje se v postajanju. Ni si všeč. Nesimetrično obroblja svoje bistvo, bistvu zapira prostor. Če jo srkanje nezadostno ali pa prekomerno potisne vanjo samo, se onemogoči. Postane paradoks same sebe. Če ujame ravno pravo intenziteto, kar zahteva svojevrstno mojstrstvo, se dovrši in si postavi obeležje. Ni nujno, da ga ne uničimo. Lahko jo zbrišemo. Prečrtamo. Postavimo pod vprašaj. Čas njenega življenja je na naši strani, na strani zapisovalcev.

V deževnem večeru po zasoplem oknu na troli, lahko kar z očmi, pišem mokro misel. Morda je povsem obrobna in nikoli ne bo sami sebi postavila pike. Tarčo lahko tudi zgreši. Se obesi na kakšno drugo površino. Vse površine se zlivajo v poglabljanja. Odpirajo svoja središča, razpirajo svoje potencialnosti, če jih namenoma ne zrušimo, ali pa jih dotraja njihov lastni čas.

Razlivanje dežja po cestišču z rahlo klančino poraja valovanje. Kot da bi se morje poigravalo z dolgimi lasmi na ženskem hrbtu. Oči gledočega so barčice, ki plavajo proti sprotnim ciljem. Spoznavajo snov mišljenja, ko se v mediju pogleda oprijemajo vidnega. Vidno ni nujno zapisljivo, če ni, je komajda misljivo. Morda je to material, ki konstituira naše sanje. Ki se nam ponoči, ko mirujemo, prikrade ob rob očesnih zrkel – kjer speči gledamo svoje sanjske projekcije. V zenici, središču naše telesne tarče, ki je ponoči prekrita z veko, kulminira bistvo pisave, ki je, kdo ve, morda igra sanj.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home