V kristalu časa

Še par besed o knjigah.

Navdušenje nad Pločevinastim b. pojenjuje (?!), morda tudi zato, ker se moram posvetiti štud. gradivu; sicer pa branje, po mojem vsaj, zahteva neko določeno stanje, ki bi ga težko okarakterizirala. Včasih neizživetost, ki jo knjižne vsebine zapolnjujejo, lahko pretiranost izživetosti, ki jo knjige ublažijo, lahko gre za nevtralnost tistega ne-vem-kaj-bi-s-sabo, ki ga knjiga lepo vzgiba, lahko kaj popolnoma drugega. Kakorkoli že, vsak čas, v vsej svoji kristalnosti, branju ni naklonjen. Sama poznam obdobja, ko v enem tednu lahko preberem po več knjig, in tudi tista, ko več mesecev nobene, in vsa vmesna bi, ne bi, zdaj bi zdaj ne bi … Ker smo zadnjič nekaj debatirali o Lojzetu Kovačiču, ki sem ga svoj čas pridno prebirala, kot ponavadi pa tudi pozabila naslove njegovih del, ~ še imena avtorjev včasih zbledijo ~, zato sem malo pobrskala po spominu, s pomočjo Googla, ki mu spomin kar v redu služi.

Za Kovačiča me je navdušil nek igralec, precej starejši od mene, ki ga je proglasil za najboljšega slov. pisca, in ker mi je taisti človek ob istem času razkril, da je Djianov kultni 37.2° zjutraj, po katerem so posneli Betty Blue, telesna temperatura žensk v predmenstrualnem obdobju, kar verjetno ve marsikdo, zame je pa zelo značilno, da na takšna in podobna dejstva nekako ne pomislim. Ah ja. Potem je Kovačiča zelo cenil še nek mlajši poznavalec, ki se s knjigami ukvarja poklicno in sem zaupala njegovemu mnenju, tako da sem prebrala več njegovih del, muhastemu spominu pa lahko pripišem, da o njih ne vem kaj dosti povedati, čeprav sem ob branju svoj čas uživala. Kristalni čas me je tedaj kar prepričal. Ob prvi priliki ga bom ponovno vzela v roke, da obudim svoj saboterski spomin. Naslov je privlačen. Čas ima podobnosti kristala. Prosojno lesketavost, hladnost, ki lahko tudi privablja. Pravilnost, po kateri se razpira znotraj navidezne nepravilnosti in še mnogo več.