sreda, december 16, 2009

Naprej

»Pazi tamala, kje hodiš,« mi jih je napel mimoidoči kolesar (kako se ljudem pri minus toliko in toliko stopinjah uspe prevažati z bicikli, v hudem mrazu, ko toplokrvnim bitjem skorajda poledenijo telesne okončine, tega ne morem razumeti), ko sem se zavita do oči ponevedoma sprehajala po kolesarski stezi. Razjasnjenja, ki so se mi zbistrila pred očmi, v glavi, ali že kje, naložim v malho, se oprtam in grem čez drn in strn naprej. Življenje mora biti skonstruirano na način prehajanja. Ko obtičimo do te mere, da se zdi, da je togota dokončna in nepremagljiva, takrat se je potrebno obložiti s pozitivnostmi (izrekam besedo, ki mi sicer z vseh možnih robov zveni topo in je vsesplošni magnet za zaslepljevanje, jaz pa rada gledam, da bi videla, uzrla bistveno), se toplo obleči in pogumno zagaziti v prihajajoče leto. Brez obljub, visokozvenečih resolucij in podobnega balasta, vendar z izpranim očesom in z nekaj orientacije, ki me bo namesto kompasa usmerjala z dna malhe. Če me srečate brez nje, ne mislite, da je nimam. Včasih si jo zaradi lažjega prestopanja iz tu v tja nadenem tako, da je neopazna in da me kak neustrašen kolesar, ki drvi po zasneženem planetu, ne nabaše od zadaj kot staro ženičko z vrečo krompirja na ramenih.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home