Pločevinasti boben

Po vsaj dveh letih sem se prikopala do zares dobrega romana (nekaj vmesnih izjem je pravzaprav že bilo); ni mi čisto jasno, kaj točno se zgodi, da se med študijem filozofije težko zadovoljiš z leposlovjem, globlje ko si v študijski literaturi, težje bereš leposlovje, čeprav je po mojem koristno, da ga – nisem osamljen primer, jih poznam kar nekaj, ki so naleteli na podoben problem. Pločevinasti boben Günterja Grassa je nekaj najfinejšega, kar sem v zadnjem času čitala; že po 50 straneh lahko to trdim. Neverjeten čut za hrbtne strani deskriptivnega, nekakšne »postranskosti« (ali pa potankosti, ki nikakor niso balastne – pogosta hiba piscev je, opažam, da si zelo prizadevajo, da ne bi bili površni zapisovalci, vendar se jim v namenski temeljitosti ravno porazgubi tisti potreben magnetizem, ki bi bralca ob-držal v napetem odnosu z zgodbo), ki radovednemu bralcu šele pričarajo tisto res celovito predstavo, očarljivo magičnost, ki ga ne pusti hladnega. Knjigo sem izmaknila z mamine nočne omarice, vsekakor moram priti do svojega izvoda. Upam, da ga še kje najdem. Zelo priporočam (če kdo išče napotilo za branje, sama sem ga res dolgo, potreba vsekakor je bila, vendar sem vsako predlagano knjigo po nekaj straneh odložila nazaj na svoje mesto, tudi preverjenim à la Sartre, Camus ipd., me ni uspelo zadržati; ponovna branja se mi ne zdijo najbolj prepričljiva).