četrtek, december 17, 2009

Niansiranja


Riika Sormunen.

Zelo rada opazujem obraze. Te čudovitosti so najbolj edinstvene in celostne kreature sveta. Nisem še videla ene, ki je ne bi uposebljala poteza, ki bi jo vsakokrat lahko videla kot povsem drugačno. Najlepši zgornji rob ustnic je lahko odbijajoč do konca, ko izrekajo nekaj, kar ne prenesemo. Nagubano čelo starcev, ali pa mladcev, ki preveč napeto razmišljajo, je razburkano morje. Po njem bi lahko spuščali papirnate ladjice, pa bi potonile, morda kožo paradižnikov. Ušesa. Ponavadi grda. Redkokdo ima lepa ušesa. Gladka, nepreostra, ljubka, da bi si jih ponoči, par, ne samo enega, dal počivat na trtico, da bi ti v hrbet odmevala šepete vseh tistih, ki se imajo radi, pa se ne znajo poslušati. Lička so jagodke, lignji, trebuh snežaka, včasih pa kar celotno nebo, posuto z zvezdami. Oči. Povejo več, kot bi smele. Cenzuro očem! Ne gre pa samo za poteze, dele obraza, krivine, obline, ostrine, udrtine, brazgotine idr., bolj fascinantna je sama izraznost celote obraza. Kaj vse naš obraz pripoveduje, odraža, ko mislimo, da komuniciramo le sami s seboj, v tišini. Tistim, ki opazujejo. Ki vidijo, ne samo gledajo. Včasih se komajda zavedam, da mi vidnost gledanega vdira v misli same. Ko nekaj mislim, nisem pozorna, da mislim na način videnja. Da se mi gibljive slike vrivajo v miselni tok. Da so misli projekcije uzrtega, ne nujno v celoti, deloma pa. Zmešajo misli, jih prelivajo. Uzrtosti mislijo mene? *Če mislimo na nekoga in se nam ob tem spremeni izraz, ali drugega odražamo celo v telesu, gre pravzaprav za več od mišljenja uzrtosti. Vendar misliti (ter uzreti) drugega, pravzaprav Drugega, in misliti drugost (ki je nekaj zunanjega), ni isto in se ne odraža enako. Drugi (ki ga mislimo - v predstavi) lahko obsede naš lasten izraz (na obrazu, v telesu), drugosti pa se zrcalijo "zgolj" v naših mislih, miselnih skiciranjih.

Včeraj sem sošolko med zanimivim predavanjem vprašala, če kdaj gleda obraze v predavalnici. Koliko lahko prebereš o komurkoli, tudi če ga ne poznaš, samo z njegovega obraza. Rekla je, da je včasih tako zatopljena v snov samo, da ničesar ne vidi. Kar vem, sem že opazila pri njej. So obrazi, ki te zmučijo že z enim samim pogledom nanje. Je dekle, sicer zelo lepih potez, prav lepa je, bi lahko rekla, vendar ima tako obupno mrtev obraz, da me zvije, če jo pogledam. Nezainteresiranost, ki ji puhti iz vsake pore, neka nemost, kot da nima ničesar povedati, pridati k, se ne strinjati z …, kot da pride tja samo sedet, nepremično, in ji je čisto vseeno, kaj kdo predava oz. če sploh. Potem je mladenič, ki mu je nekako uspelo zajeziti čas viharništva, opazen je v načinu, kako si gre z roko skozi lase in ko si poboža bradico (njegov izraz, ki spremlja te kretnje). Moram pogoltniti slino, nekaj tako svobodnega zaveje okoli njega, ko to naredi. O tem, kako kdo gleda, raje ne bom. Pregloboki spusti. Globoko, ki se pogreza v samo sebe. Tam spodaj je temno in hladno. Ne nosim vedno baterije s seboj, vročina pa udari v lica, ko bi jo človek najmanj pričakoval.

Ah. Skiciranje. Ne rabimo svinčnikov, papirja. Dovolj je pogled. In vsi ti obrazi.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home