Zimski koncert na balkonu

Sem že kdaj napisala, kako včasih nisem marala Cavea? Samo zato, ker ga je moja nekdanja klapa, v katero sem pasala še manj kot ostali člani, oboževala in je bil gotovo med prvimi na repertoarju najbolj poslušanih v nekdanjih Katakombah, kjer smo se zbirali in zabijali čas … Sploh imam z muziko parcialen, nedonošen odnos. Redko si jo vrtim, ker mi je ali preveč ali premalo ali narobe, vsiljiva, nataktna, nepovabljen gost, ki ne ve, kaj naj s seboj. Prej moti kot ustreza.

Zdaj si ga kdaj zavrtim. Redko, a se zgodi. Barva njegovega glasu je precej fascinantna, njegovo izpovedno gravitiranje tudi. Ne maram hodit na množične koncerte, moti me gneča, skupinska evforija, kvazipripadnost temu ali onemu. Njega bi pa kdaj poslušala, če ne bi bil tako zelo oblegan. Če bi mi prekrižal pot nekje med tu in tam, po kateri se tedensko gibljem. Na terasi kake zapuščene hiše, za mizo, kjer bi mu delal družbo len maček, ostali z benda bi bili lahko odstavljeno pohišvo, ki ga nihče ne rabi in vegetira po terasah, ko je premraz, da na njih posedamo, ali pa tudi ne. Tako bi mu prisluhnila, prisedla. Ne bi mu bilo treba skakat po odru, niti držat mikrofona. Usta bi odpiral na sobni jakosti, mogoče mižal in mi zapel, ali pa povedal, kako prihaja, his beautiful world .. . Ne bi mu zaploskala. Samo pokimala bi in šla, ko bi se naveličala. Če bi imel ob sebi dežnik, bi z njim zaplesala. Ne bi mu rekla niti nice-to-meet-you, that-was-great niti da ima lepe prste. Obrnila bi se nazaj ali pa naprej, tja, kamor piha veter.