Času primerna dobrikanja

S časom si dajemo opravka vsak dan, ali pa ne. Hočeš-nočeš ima sam opraviti z nami. Včasih je neusmiljen, nas poriva v neznano, nam ne privošči, da bi se jasno ozrli predse, žene nas z vso silo, kantovsko subjektiven, ne uklanja se niti prostoru, ki ga porogljivo preči, trga, prehaja s svetlobno hitrostjo. Kdor se v zvezi s časovnostjo nadeja kakšnih kozmičnih občutij celosti, ali pa antičnih idej, kjer se eno veže z drugim, veljajo določena pravila, je v zavedanju časa izgubljen. Čas je neukročen, zvit, prefrigan. V fragmentih se nam vije pred usti, si utira najbolj nemogoča pota, briga ga, če mu sledimo s pogledom, sluhom, otipljiv nikakor ni. Samo včasih, kot danes npr., je sončeva desna roka. Skupaj z njim mi kuka skozi okno in na bledo vijoličnem tapisonu riše vijuge. Čutim njegovo toplo sapo in občudujem dolg, tanek vrat, s katerim se steguje v moj prostor. Hoče, da ga okusim, čeprav ve in jaz tudi, da je spremenljivega okusa. Danes mil, prosojen in gibljiv, jutri že ves zgrbančen, zavozlan sam vase in grenak. Vprašam ga, kako oz. s čim obvladuje naše spomine. Zakaj tako vneto arhivira delce naše preteklosti, jih zlaga na dobro organizirane police, vneto briše prah, doriše vsak detajl, ki zbledi, nič mu ne uide, pod njegovim budnim očesom je vse na svojem mestu in se vrača, ko bi radi, da je že mimo. Kako naj se znajdemo v zdaj-u, če nas spremlja vse od prej. Če je avreola našega prostora pravzaprav sestavljena iz spominov. Vsak predmet – knjige na pisalni mizi, slike, barve, srajca, ki ji je rekel rajca, ki jo oblečem, takoj ko se slečem iz oblačil za ven, vonji, s katerimi se kdajpakdaj odišavim, ko se pomešam med ljudi … Vaze, ki me prazne žalostno gledajo, ko zajtrkujem ali pa se delam, da študiram, včasih polne cvetja od stark s tržnice. Kakšno reč že vržeš stran, vsega ne moreš. Je največ, kar lahko narediš, da počakaš, dokler čas ne naredi svoje in vse vidiš čisto prenovljeno? Zmore to, čas? Bo delal s polno paro, da me vse te reči, spomini, ne bodo lovili z vsakim pogledom? Ne odgovori mi, pa vem, da zna, če hoče. Še peti zna, kadar je dobre volje. Njegove vijuge, plesalec je hotel biti vse od svojega začetka, na tapisonu, so živahne. Mogoče mi kaj sporočajo.

Isabella Rossellini pravi, da ji je ob izgubi ljubezni njenega življenja, Lynchu, pomagal samo čas. Nič drugega. Verjamem ji in z njim skušam navezati čimpristenjši odnos, pa se mi še kar sončno posmehuje. Ok, bova videla, kdo po prej popustil. Kdaj mi bo melodično, spokojno zlezel pod posteljo in me vzvaloval, da se bom že zjutraj zbudila kot da sem nekje drugje, v novi deželi, propustna za nove tvorbe, ki bodo pisale drugačne zgodbe in se nekomu vtisnile v spomin.