sobota, februar 27, 2010

Nadih




Po res mračni, zasneženi zimi, februarska pomlad, skorajda že narejena za uživanje jutranje kave na balkonu, v spalni srajci, bosih nog.
Če se zbudiš dovolj zgodaj, lahko občuduješ sončni dripping skozi oblačke megle. Svetloba se zaje v gostoto vlažnih pritlehnosti, pojavljajo se prave svetlikavosti. Narek pomladi je, vsaj v mojem primeru, tudi siceršnje znanilo prebujanja. Po težki megli, ki včasih v življenju pregazi in onesposobi čutila, učinkuje kot skoraj polletna čistilna faza, psihofizična, in naredi prostor novim, neobteženim vsebinam. Pomladni zrak prehaja skozi kožo, usta, grlo, drugače od zimskega. Ima svojo barvo, vonj, ki se dotika. Prav tako je s čutnostjo. Po zimski hibernaciji se osvobodi neprodušnega kokona, zrasejo ji krila. Okopa se v spomladanski rosi, si razpusti lase, zaplava v igrivem soncu in ustvarja čisto novo platno, iz sončnega mezenja in vetriča, ki gladi nove nanose.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home