petek, april 02, 2010

Šoping centri : male lokalne samopostrežne

Koncept šoping centrov se mi je od nekdaj upiral do obisti. Videla sem jih kot izumetničene vesoljske ladje, padle naravnost z galaksije Zapravljajmo, na puščobna tla obrobij mest, do koder imajo dostop vsi okolišani in oddaljenci, pred vesoljsko ladjo jih čaka dovolj parkirišč, če kdo nima svojega prevoznega sredstva, ga tja zapelje trola. Skratka, ni problema. Potem tiste ogromne hale, brezzračne, brez svetlobe, nizki stropi, znotraj gomazijo bitja, ki jim pravimo ljudje, vse deluje po tekočem traku. Sistem, kakršnega bi lahko posvojila celo kakšna NLB, nobenih nejasnosti, vsi potrebujejo vse in če potrebujejo, seveda tudi dobijo. Dobijo celo več, veliko več od tistega, kar bi utegnili potrebovati. Smilili so se mi zaposleni v teh krtinah, brez zraka, brez svetlobe, ki toliko in toliko ur / dnevno preživijo na delovnem mestu, v celici odprte narave, ki jo delijo s številnimi obiskovalci, nakupovalci, ogledovalci. Nikakor mi ni bilo prezentno, zakaj se cele družine dobivajo v teh ladjah, v njih s prijatelji preživljajo vikende, otroke k igralom, starši na kavice, po potrebi še na kosilo, ali pa na kaj sladkega. Cenila sem majhne pajzle v skritih ulicah v centru - ne na obrobjih, kjer določen artikel, ki ga res potrebuješ, stoji na eni in isti polici že od nekdaj, se ti ni treba izgubljati med celicami, prodajalke že poznajo način, kako odpreš vhodna vrata, ki ne delujejo na senzor.

Včeraj sem zašla v eno teh vesoljskih ladij, zunaj je deževalo, pihalo, pms-ično razpoložena, v pričakovanju nove službe, ki je lokacijsko vsaj deloma povezana z njo, in se malo sprehodila. Svetlobe veliko, z vseh strani prodira v prostorje, steklo je in, stranišča bolj urejena kot na kateremkoli letališču, visoki stropi, celo terasa, vsaj na videz prijetne kavarne odprtega tipa, in pomislila sem - kaj vse bi pravzaprav potrebovala. Celice so se mi prej zdele podobne svetlim ateljejem, hodniki čisti kot da bi se sprehajala po kaki japonski metropoli, nobene gneče, nobene zadušljivosti. Pokukala sem v par ateljejev, kjer so me prijazno sprejeli, mi pokazali, kaj vse potrebujem, se mi nevsiljivo posvetili kot se prodajalki v mali samopostrežni ne da niti pod razno, ker tam dela že vse svoje življenje - pa saj tam itak veš, po kaj prideš. V oči so mi padle reči, za katere, če jih ne vidiš, ne veš, da bi pasale v tvoj dom, kopalnico, kuhinjo. Kaj pa vem. Ni mi bilo tesnobno, niti me ni utrudilo. Z ladje sem stopila z nekoliko prepolno torbo, in še eno – kakršno vsekakor potrebujem, nekaj dodatki lepo prezentirane vrtne pomladne kolekcije, olajšana, sita in, takrat sicer še nisem vedela, z novo službo. Ki ni v ladji sami, niti se nanjo ne veže – zato nisem neobjektivna po tej plati.

Me je napadla bolezen blagovnega fetišizma, ali vse skupaj mirno lahko pripišem pms-ičnim psihofizičnim naravnanostim? Bom čez čas preverila. Samo, da se prepričam, če ateljeji niso čez noč postali celice z rešetkami, naša doživljenjska kazen za lahkomiselnost.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home