Jutri

Art market na trgu malega mesta
skoraj zaživi, ko še ni teme,
iz okoliške gostilne zadiši po cvrtju,
nadobudna glasbenika igrata na flavto, violino in bobne.
Nekaj londonskega se zliva v ozračju,
čeprav ni nobene gneče,
Japoncev z odštekanimi čevlji, niti mešanice vseh svetovnih jezikov,
ki te požgače pod obleko
kot otroški kazalec, ko ti vrta po popku
in vpraša: »A sem bil tukaj doma?«
Čisto po kranjsko se sempatja privatno kdo kaj meni z drugim,
tretji izostane, posluša iz ozadja.
Jana se igra z Jonom,
Noe poka frise in punčki z broške odlomi glavo.
Tako običajno je, med poznanimi ljudmi.
Srečam sošolko, pa Bojano iz teatra, nosečke
se medsebojno ne pozdravljajo s trebuščki, z nasmehi
si podajajo komplimente.
Nad zvonikom se po sinjem nebu ziba lunin krajec,
čez še dekliške boke ga ovija moj jutri,
o katerem že dolgo sanjam.