M : B : Ž

Zjutraj me je prijelo, da bi kaj napisala. Že nekaj časa nisem. Besede so okorne, naslavljam jih v ušesa, ki ne slišijo barve mojega glasu ali pa ne razumejo, kako se znajo plešoče črke, ki tvorijo kólo besed, spremeniti v dejanja, zaživeti, preobleči dan v mehko tvar nad morjem, podobno oblaku, skozi katerega proseva ravno prav toplo sonce.

Da bi kaj napisala, moram brati. Knjige za 3 evre, ki jih prodajajo po slovenskih knjigarnah v sklopu leta knjige, so priromale tudi v moje roke. Zaziban dih Herte Müller je napisan za branje v deževnih dneh. Razjezijo me, dobro napisane knjige, ker vedno znova opozorijo, da je za pisanje treba biti izredno pogumen. Napisati več kot vse, brez strahu, da se pri tem avtorsko razkrinkaš. Tudi tveganje, da v pripoved vpotegneš skrivnosti bližnjih, je vedno tu. Temu se, še vedno, latentno upiram. Strah me je. Ker nisem dovolj pogumna, ne pišem. Ker ne pišem, razjedam lastne misli, ki plešejo vzhodnjaški kólo, plešejo naglas in zraven razglašeno vriskajo, čeprav mi gre to na živce. Ne zmenijo se zame. Rajajo po svoje, kršijo pravila. Meje, na katere naletijo, kadar pri plesu previsoko dvigujejo noge, da jim lahko vidim v sluznično notranjost, nalašč prestopajo. S stopali jim mršijo robove. S pogledom jim dajem skeleče zaušnice, one pa še bolj v dir, še glasneje, hitreje in bolj neobzirno. Včasih dobim občutek, da smo tik pred sklenitvijo sporazuma o medsebojnem sodelovanju. Da so misli pripravljene popustiti pri svojih neumnostih, če besedam dopustim popolno svobodo. Jih ne ublažujem, ne maskiram v razne plesalce, škrate in druge svate, temveč jih spustim na papir takšne kot so se rodile, razvile. Potem zapiha hladnejši veter, zaziba jih vstran in jih dvigne malo nad tla, nanje obesim odvečnosti in smo spet tam. Vsaka na svoji strani. Naščuvane in nepredvidljive. Misli. Besede. Ženskosti. Različna imena za enake predikate.