Imela sva boben in lajno

Spet je nedelja in spet pišem seminarsko. Letošnje, zaključno leto na faksu, je zaznamovano s seminarskimi nalogami, ki ne dosežejo nobenega namena, razen pridobitve ocene in v najboljšem primeru par slušateljev na predstavitvi. Pisanje je kljub temu včasih spodbudno, odpira nove prostore v glavi, ki mimogrede včasih lepo pašejo v plasti posameznih dni.

Wittgenstein in grešni kozli imajo npr. marsikatero podobnost z nedeljami, ko fino zapiha s hriba, po cestah predmestij komajda brzi kako vozilo. Mačke si z gracionzno lenobo ližejo repe, razcveteni tulipani na vrtovih pa spominjajo na žensko razprtost, kadar zares ne ve, na koga se naslavlja.

Slišim brbot vode od nekje drugje, sosedova papiga, ki je še nikoli nisem videla - samo slišim jo izza žive meje, je že začela s svojim čezpoletnim lajnanjem; oglaša se v stilu razcepljene, shizofrene osebnosti. Večglasje, neke skorajda razumljive besede, kriki, obtoževanja. Vse odlajna sama. »Wadžape, fidiflji, adarara –čuuu …«

Vsakih nekaj strani naredim pavzo; saj je nedelja, dan za počitek. Zamižim in v podkožju vidim slike, ki govorijo naprej, namesto študijskega teksta, vendar bolj ubrano. Ker sem na obisku doma, kjer ne živim več in slučajno ni nikogar, pobrskam malo po maminih policah. Najdem knjigo, samo prvi del ima, ki jo je prijateljičin bivši zadnjič omenil v nekem intervjuju, sem prebrala, kot najboljšo knjigo. Celine. Potovanje na konec noči. Tudi moj bivši je v nekem intervjuju, leta nazaj, ko mi še ni grel postelje, omenjal taisti naslov. Že sem jo brala, pa jo jo vseeno vzamem v roko. Spomnim se, kako mi je bilo, ko sem jo brala, malo manj pa vsebine, razen posameznih pasusov. Spominska samovoljnost v popolnem razmahu, klasika.

Za zraven vzamem še Flaubertovo Vzgojo srca, ki mi jo je bivši nekoč priporočil za darilo za mamin rojstni dan; pa se mi je zdelo, da jo že ima. Mahnjena na francoske realiste in naturaliste, jaz ne najbolj. Prelistam ju malo, kombinirano, obe potegneta, vsaka na svojstven način. Zraven globoko na celini šumi še morje, ne poneha. In papiga, pritovorjena iz kdo ve katere južno ameriške dežele.

Ob Celinovem potovanju zaslišim klic neznanega (slutenega pa že), Flaubertova naracija pa govori v že nekoliko oddaljenem jeziku. Včeraj zvečer se mi je še v družbi prijateljice, ob mehiški pojedini in večeru na terasi tik ob bajerju, ki je zrcalil 3/5 polno luno in utrip bližajočega se poletja, ko sonce že zaide, dobrikalo tisto na-potujoče. Težko rečem, kaj točno. Kot da ga že nosim s seboj, nekje znotraj, pa ne vem ne kdo niti kaj je, kam me vodi in kaj me lahko nauči.

Celine pravi, da rabimo točno dve leti, da se z enim samim pogledom (nezmotljivim kot instinkt) zavemo vse grdote, s katerim se je preobložil nek obraz, ki je bil nekdaj še tako slasten. Moramo mu prikimati in se sprijazniti s sliko nas samih. Poda tudi zelo umestno opazko, v nekem drugem kontekstu – da bolj ko je človek impotenten in trd (v družbi alkohola), bolj se ima za močnega in nabritega, zavedajočega se svojih pravic. Poznam jih kar nekaj, takšnih zavestnih nabritežev in mogočnežev.

Za piko na i nedeljskega, bom zdaj zaplavala med obraznimi potezami, ki se izrisujejo kot epilogi mišljenega končujočega se tedna. Z distance jih, že malo motne, dosti lažje otipaš v njihovi nadrealnosti.