torek, april 20, 2010

O ribah, sinjini in alergijah

Kavica, zavihane hlačnice – prvo nastavljanje soncu, veter, ki giblje rožice na vrtu in mojo obleko, ki visi na štriku za obešanje perila, da se prezrači, ker sem v njej pekla ribo (jaz oblečena vanjo, ne riba). Po eni strani zažgano (ribo, ne obleko) sem olupila kot banano, jo pokapala z veliko prezrele limone in se pretvarjala, da imam kraljevsko kosilo. Sartra v naročje, ker oddih po delovnem dnevu ni prepričljiv, če ne moliš vseh štirih od sebe in kaj nenujnega prebereš. Žurnala ipd. čtiva ne štejem, ker zanj nimam živcev.

Naslonim se nazaj, na hrapavo steno, ki jo je nekdo daleč nazaj skrbno obdeloval, ker se mu je zdelo vredno potruditi se za svoj dom, jasno. Jaz sem samo najemnica, pa sem vseeno dokaj skrbna do tuje oz. najete imovine. Kako diši že po poletju, po potovanjih. Samo o tem razmišljam, kam bi šla, pa vem, da si kakšne resne eksotike letos ne morem obetati. Nekaj malega, vsaj, pa ne še takoj, če Sofia šteje. Morje, butanje valov bo moralo malo počakati, da pridem s svojim nevidnim čolnom in vesli ter za vedno ostanem tam.


Ne še tako dolgo nazaj sem planirala, da bi živela v Grčiji. Si nikoli več ne ostrigla las, obdelovala sadovnjak, pridelovala olivno olje in najslajše vino, delala nakit iz školjk, vzgajala mala bitja, ki bi prilezla iz mojega trebuha in se na večer zadovoljno nasmihala moškemu, ko bi se zagorel od sonca, s smešno frizuro vračal z ribolova. Se ribe sploh lovi popoldan? Verjetno ne. Utopije so najlepši del naše prihodnosti, sem prepričana. Tudi Sartre je o tem precej vedel. Sprašujem se, če so tudi njemu kdaj pred poletjem, ki tako lepo diši, nagajale alergije.

2 Comments:

At 6:20 pop., Blogger valter said...

ob branju je še meni zadišala riba in zašumelo morje. sonček pa itak že dela svoje in nas če ne drugače, vsaj v domišliji pelje nekam daleč. še posebej, če zraven še knjigo bereš. utopične misli pa so tako ali tako v vsakem izmed nas. nekatere se celo kdaj pa kdaj uresničijo...

 
At 7:02 pop., Blogger Špiklja said...

"diši" tudi tu še kar, čeprav je vse odprto

utopija je neusresničljiva, če je, potem ni več utopija - nisi več utopljen, ampak stopljen (s tistim, česar si se nadejal)

zaradi tega sem pravzaprav začela pisat, točno. ker Sartre nekje zapiše, kako je že 3 leta preveč miren, sit prazne čistosti; malo prej pa, kako ga prevzema čistost tistega, kar ne živi - veter žvižga, toge črte pa bežijo v noč. kako nima ne krvi ne življenjskega soka ne mesa ... nakladač!

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home