Slikanje
V deževnih dneh rada gledam fotografije. Še posebej poletne, tiste, ki jih ne ovija hlad, niti sivina, temveč so pojem barvne čistosti, svetlobe, veličastnosti tujega. Pomirjajo me, vse te reči. Vzvalovijo morskost, ki me guga v trebuhu, da ne prevlada uniformnost poznanega, preveč domačega. Včasih zadovolji že samo gledanje. Fragmentiranje spominov, opažanje detajlov, ki jih spomini niso zabeležili. Videti nekaj drugače, nanovo. To se mi zdi pomembno. Vsaj kakšen torek, ko ni jasno, ali gre proti koncu ali začetku. Ali sledi nadaljevanje ali doživetje jutrišnjega. V popolnoma tretji luči, ki razjasni pogled. Razbistrenja so še slajša od planiranj.
posted by Špiklja @ 4:02 pop.
2 comments
2 Comments:
Nekje, sedaj ne vem več kje, sem zasledil rezultate ene od neštetih kvazi raziskav. V tej raziskavi so odkrili, da naj bi se ljudje ločili na dve skupini. Prva skupina se spominja dogodkov skozi besede, druga skupina pa vizualno oziroma se spominja dogodkov v "slikah".
Zgleda, da naj bi mi potemtakem pripadali drugi skupini, ker nam vizualizacija toliko pomeni...
vsekakor. je pa še kombinacija obojega, pospremljena z občutkom. jaz npr. se nečesa pogosto spomnim prek občutka, ki poraja sliko, lahko tudi besedo oz. ne vem točno, kakšen je vrstni red, kaj sproži chain reaction; kaj je vzrok in kaj posledica. vizualizacije so pa itak potovanja. tja, kjer smo že bili, ali pa ne, pa se nam zdi, da smo. vzbujajo karkoli in vse to tudi razpihajo v prah.
Objavite komentar
<< Home