Odprto okno

je ena boljših prispodob za življenje. Če ga puščamo zaprtega, se redko prezračimo, zagozdimo se v čumnati minulega, ki le še trohni. Treba (se) je odpreti. Zajeti svež zrak.

Skoraj eno leto se že ukvarjam s čiščenjem minulega, razčiščevanjem vsega, kar se ja nabralo in morilo. Te reči je treba premisliti, si povedati, kar nas tišči. Potlačitve so leglo samih nebuloz, ki se medsebojno parijo, rojevajo spačke in troglave zmaje. Treba je prezračit svoje sobane, da novo prevetri postano, si dati dihati.

Odstraniti blokade, se na vsake toliko, ko začutimo, da smo prenakopičeni, izprazniti, da se sploh lahko nadaljujejmo, postajamo. Če tega ne naredimo, sploh ne živimo. Ubija me pogled na mrtvo, zaznava ubitega v meni, zato odpiram ne samo okna, oči, ušesa in ostalo, zlivam s sebe vse, kar je odmrlega, pokvarjenega. Prazna hočem biti. Da me življenje lahko nanovo prebarva. Vzgiba, ne okamni. Spozna v vseh odtenkih živega, kot letne čase in premene, ki porajajo ena drugo. Metamorfoze so naravna preobražanja, ki se jim moramo prepustiti. Ko nekaj usahne, otrdi, je potrebno narediti prostor za novo klitje.

Nekoč mi je ljuba oseba poslala nek sestavek o praznini. Tega ne bom izbrisala. Govori, da sama bit sveta daje odprtost vsega dogajanja. Da je svet "vseobsegajoča razsežnost odprtosti", analogen nebu, ki ima za vse pripravljen svoj kraj, tak način puščanja prostora vsemu pa je praznina, odprtost kot tisto pozitivno, kar "izvorno izpolnjuje prostor".

Brez praznine ni polnine. Praznimo (se), da se spet lahko napolnimo. Prihaja jesen, nov čas, tople barve. Okno bom za vedno pustila odprto.