četrtek, avgust 26, 2010

Poetika prostora

Zjutraj sem na Trubarjevi pila kapučin kot da sem sredi prebujajočega se Pariza. Jajčno sonce se je počasi vzpenjalo po zidovih ozke ulice, ljudje, ki z delom ali pohajkovanji začenjajo malo kasneje, so zajahali svoje pedalne konjičke, starejšim gospem se kot v počasnem posnetku ni mudilo po opravkih. Kava je zadišala po vseh evropskih metropolah. Poljubno sem izbrala Pariz, malo tudi zato, ker je bila zraven kavarne prav nobel knjigarna, kakršne vidiš po pariških okrožjih. Popoldan, v družbi študijskih zapiskov, na terasi, ki jo obdajajo trta, razno grmičevje, rože, drevesa in kačji pastirji, sem se prestavila na mediteransko obalo. Ležalnik, razgaljena ramena, paradižnik z vijolično baziliko, palačinke. Besede, še več besed in vonjave, ki res pripihajo od vsepovsod. Skoraj nič mi ne manjka, z rdečim olupkom napišem na tla v arabščini. Kot da znam. In v privzdignjeno angleščino pretvarjam pesem z naslovom Ontologija krofa, se ne šalim. Ohranila naj bi rimo, "povezati je treba sintaktične nalomljenosti", "pomemben je efekt", pravi gospodična pesnica, ki vskoči, kjer mi zmanjkuje veščosti. Skupaj skujeva malo čudo, ki bi ji avtor verjetno rekel spakedralo. Vse to pripomore k popotnemu vzdušju in dinamizira študijske fluktacije. Konec koncev kozmologija in strukturalizem+psihoanaliza vsaka zase izumljata poetiko, ki se diči s svetovnimi utripi.
Zdaj, ko se je sonce že skrilo za razgretimi hišami, je privršal še piš gorskega spokoja. V enem samem dnevu sem bila v Parizu, na Portugalskem in v Švici. Če to ni privilegirano življenje ...

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home