Varekai

Lepo je, ko decembra prav nagajivo leze sonce v oči.

Med vožnjo z vlakom opazujem prazna, bela polja, ko pokrajinske razglednice zasenči ljubek otroški glas. Ozrem se okoli sebe, par sedežev nasproti sedi mala deklica, štiri leta bi ji prisodila, mogoče pet, in nekaj riše. Prekrasne oranžne lase ima, razkošno dolge in goste ter porcelanasto belo polt. Medtem ko očku razlaga, da mu bo narisala žival, ki ne grize, opazim prikupno škrbino, najbrž ji je pred kratkim miška odnesla zobek. Na drugi strani se mularija pogovarja, kako grozno je, da šestnajstletnica, s katero je eden od fantinov prevaral svojo punco, ne ve, s kom je noseča, ker je v enem večeru seksala s štirimi. Rdečelaska se ne da motit, vneto riše svoje živali, ki ne grizejo.

Stara mama mi je za novo leto podarila ribico - glinasti relief, ki izpolni tri želje. Ljudje:živali:umetnost. Včeraj sem na tv-ju občudovala cirkuško predstavo Varekai, stara mama je dogajanje samo ošvrknila in rekla: "Kakšne spake!" Zanimivo, kako se človeški domet za dojemanje lepega oblikuje skozi vse, čemur smo izpostavljeni, še bolj pa glede na percepcijske kapacitete, ki jih razvijamo sami, mislim, da celo neodvisno od tega, kar nas obdaja. Raven naših perceptivnih zmožnosti je še bolj raznolika od okušalnih brbončic na jezikih, ali pa tipalnih na koži.

Danes se navdušujem nad Ryanom McGinleyem. Stara mama bi se zgražala nad podobami, ki jih ovekoveča, rdečelasa punčka pa bi bila nad njimi očarana, sem prepričana. Nekaj prvinskega je, kar priteguje otroško domišljijo in odvrača starostno. Mi, nekje vmes, smo tisti, ki gradimo mostove med obojimi, z otroškim pogledom naivne kjerkolišnosti in slutnjo ugašanja, ki nam sempatja že brije v hrbet.