sobota, november 13, 2010

Simbioza



Prijateljica mi sem in tja pošlje kako zanimivo misel, ki jo sreča med pisanjem magistrske. Tokrat me je prebudila z Virginiino, o introspekciji, ki nosi nekaj klimtovskega.

Klimt je kot mojster svoje obrti dandanes razmeroma zbanaliziran, marsikdo ob njegovih slikah prepozna le enigmatičen erotizem, ki si utira pot na svetlo v odmiku v profano, vendar je simboličnost njegovih del prepojena tudi z bogato alegoričnostjo, ki res nima meja. Interpretacije so popolnoma prepuščene domišljijskemu dometu receptorja, z nekoliko širšo osnovo ga podobe zapeljejo nazaj v bizantinsko ero - tudi antično grško. Nekaj, kar od daleč nazaj sili naprej, seva s Klimtovih slik, kot jaz, ki prigovarja samemu sebi, o katerem se sprašuje Virginia. Ali je jaz pravzaprav duša, izgnana v ječo, se sprašuje, duh, ki ga žene v lastne osrednje katakombe; jaz, ki se je odel v pajčolan in zapustil svet – strahopetec, morda, ki je vseeno krasen, ko nemirno, z lanterno v roki, prhuta gor in dol po temnih hodnikih.

Woolfova in Klimt sta živela v času, ki je bil še posebej zaznamovan s seksualnimi kontroverzami in hkrati še vedno vpet v sakralno preteklost. Oboje skupaj napoveduje prihod modernizma in težnje po novem, individualnem, progresivnem. Kakorkoli že, Klimt iv Woolfova sta z roko v roki zasačena po kotih mojih perspektiv, ki se med vikendom razpotegnejo v poetično. Ko besede, stkane s posebno občutljivostjo, prepredejo siceršnje in oboje skupaj ustvarja alegorično simbiozo, skoraj kot v sanjah.
Klimtove kačice povsem ustrezajo virginievskemu karakterju jaza.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home