Mačja očesa

Sartrova besedila nevede plešejo kot snežinke.
Zimsko bela in spolzka so. Strukturno kompleksni privlačniki,
kot v kozmoloških teorijah kaosa.
Klepet s Sharon, ki pravi, da problemov ni,
če jih ne ustvarjaš.
Ljudje, za katere komajda še vem od kod in kdaj, segajo v zdaj,
ki ni samoumevno določen.
Kot mačje oko je.
Vroče kopeli v Baden Badnu,
vlaki in letala, na katerih puščamo delčke svojih pričakovanj,
prednovoletni cirkus, ki pride naokrog
še preden si kupiš nov klobuk.
In sneži, kot je snežilo že takrat,
ko sem z zeleno barvico za oči na hotelski
papir nekomu pisala,
da je zima brez njegovega objema premrzla.
Papir sem spravila v kovček in ga oprala z umazanim perilom.
Mark je rekel: "How was it, dear?"
Jaz pa, da je lepo, ko se na stojnicah prižgejo bledo rumene lučke.

fotka: mačje oko, posnetek s Hubblovega teleskopa
http://hubblesite.org/gallery/album/entire/pr2005012t/web/