Zadnji človek (v antagoniji s Camusovim Prvim čl.)

Sprašujem se, kje so še ljudje. Napeto oprezam, da bi uzrla še zadnjega človeka, medtem ko mimo drvijo trume hibdridnih bitij, ki niso niti ljudje niti živali, na čelu jih izdaja stigma razčlovečenja. Sprašujem se tudi, kaj je narobe z mojimi očmi, da s pogledom iz dneva v dan potujem mimo mnogih (ki so kot zabrisane panorame med vožnjo z vlakom), slika je medla, nič jasnega, presunljivega ne prekine toka brezobličnih obrazov, ki ne pripovedujejo nobene zgodbe. Duhamorna scena.

S sodelavko v trgovini čakava v vrsti pred blagajno, ko se pred naju vrine mladenič, ki se mu zdi, da bi se bilo v redu pridružiti najinemu kramljanju. Ona sprašuje, kaj bi očetu otroka, ki ga bo povila čez nekaj mesecev, podarila za novo leto. Same stalno fantaziramo, kaj vse bi imele, idej tisoč in več, oni malokrat. Poba pred nama meni nič tebi nič pribije, pri čemer se mu zdi, da je z rokava povlekel pikovega asa: "Kako knjigo o seksu. Magari leposlovno, ne moreš zgrešit." Mislim, da je temu še nekaj pridal, ampak ga nisva več poslušali, ker sva bili zaposleni s spogledovanjem, ki je povedal več kot bi lahko odgovor, naj se briga zase, od kod mu, da naju zanima njegovo mnenje in kaj mu je, da sklepa po sebi - oz. ne vem komu že, saj ne ve nič o njima ... Ob tem sem pomislila, da je kljub bebavosti in vsiljivem pristopu pravzaprav nekdo, o katerem vsaj lahko podam neko sodbo, četudi negativno. Daleč smo prišli, da se zapomnimo takih in podobnih obskurnosti mimoidočih netaktnežev.

Spet sem pri Sartru, ki piše, kako mu je že kot otroku fantazija impromptu zamenjala dušo, se vanj naselila, ga obsedla, se ga demonično polastila in stresala kot češpljevo drevo. "Hajd na konja! Bil sem kobila in jezdec hkrati, jahajoč in jahan sem v norem diru drvel prek goličav, prah, prek sobe, od vrat do okna". So jezdece dandanes popolnoma nadomestili ne-umni divjaki z jeklenimi stroji in praznih obrazov, ki se jih v najboljšem primeru demonično prilašča kaka sintetična muzika, kri po telesu pa požene pogled na silikonsko nabuhlost in osladno žensko hihitanje, neumorno pinkponkaško odgovarjanje, če je treba tudi večkrat na dan, z: "Dobro sem, zelo fajn, ti?", na vprašanje: "Kako si?", ker je govoriti o nečem, to namreč še nekaj ni, hud napor? Malo karikiram, dosti pa ne.

Mimogrede, Sartre je bil med drugim tisti, ki je trdil, da sta tako pisanje kot branje sredstvi za približanje svobodi in obvladanju subjektivnosti. In da človek je, kar naredi iz sebe. Torej, strojni hibrid, človek pod krinko (zato tako težko opazen?), ali karkoli že.

Dobro je, ko nas kaj stresa kot češpljevo drevo. Vendar tisto kaj mora biti nekaj, kar pa ni karkoli. Tudi demoni so boljša družba od strojno praznih hibridov, ki se ravnajo po navodilih, od katerih ne odstopajo, če že, pa udarijo tako zelo mimo, da nas strese kvečjemu srh, ki nima nič skupnega s sočnostjo in pečkatostjo, s katerima bi stregli drugim, če bi nas stresalo kot češpljeva drevesa.