sobota, julij 28, 2012

O smislu vsega - zgodba vseh zgodb

Med prebiranji različnih knjig, gledanjem filmov, poslušanjem muzike, občudovanjem jutranjih igric svetlobe in senc v gozdu, kakšne mind-blowing razstave itd. (poučno je lahko vse od tega in še marsikaj drugega), mi je pomembno zavedati se, da je vse del sestavljanke življenja, ki gi živimo. Včasih nam več pove eno, drugič drugo in prav je tako. Tudi ljudje, ki jih spustimo blizu, s katerimi si delimo lepe stvari, včasih celo čudežne, pa tudi grde, mučne, težke, vsi ti imajo svoje mesto znotraj naše sestavljanjke; dokler jim ga ne odvzamemo. Potem so samo še zunanji opazovalci, kukalci, voajerji, ki nočejo naprej. Ko izpadeš iz ene zgodbe, ti nekje nekdo zagotovo že dela prostor v novi, drugačni, ki se je na prvi pogled morda bojiš, nočeš tvegati, da bi vanjo vstopil, ampak tveganja so lahko tudi prijazna. Ni nujno, da nas vsako opeče, prebiča do onemoglosti. Tveganje je premikanje, v statičnosti še nihče ni nikamor prišel.

Pri odkrivanju sveta ali bolje, univerzuma, so imeli veliko povedati fiziki, matematiki, astronomi. Pogosto mi v roke pride kak dokument neverjetnih dosežkov teh velikih mož, ki jim številke pomenijo vse. Težko se z njimi poistovetim oz. se sploh ne, ker smo pač narejeni tako (ne vsi, nekateri pa že), da se bolje znajdemo ali z računanjem ali z izražanjem. Računanje seveda operira s števili, izražamo pa se predvsem z besedami, z glasom, gibom, s telesom. Racionalnost : čutnost. Ta opredelitev mi nikoli ni bila všeč, ker ne zajame vsega, kar oboje nosi v sebi. Čutenje je lahko zelo inteligentno in proizvaja neizmerne kvalitete, za nekoga, ki je dovolj dovzeten, da jih prepozna, racionalnost pa tudi mora biti takt(il)na, če hoče nagovarjati. Človeško dihanje je nek primarni proces gibanja (izmenjave zunanjega, tujega in notranjega, našega), potem cirkulacija krvi po našem telesu, utripanje srca, mežikanje oči .... Vse se premika. Tudi misel. Potem ko je spočeta, ne miruje. Čez drn in strn gre, ovinkari, se popravlja, briše in spet nazaj oriše, pobarva, se spusti v odprto. V poplavi reči, ki jih ne poznamo, je treba pogumno zaplavati. Se spustiti, zapustiti varno obrežje, skočiti in se naučiti, kako obstati na površju. Ta ritem prirejamo svojim potrebam, željam itd., določamo si "lifestyle", ki nam ustreza, ko nam ne več, ga lahko spremenimo. Ključno je skratka, da ostanemo v gibanju.

Naš univerzum sestavljajo zgodbe, ne le atomi, to zagotovo drži. Reči imajo za nas pomen, če nas nagovorijo, ali vsaj predramijo, nam vzbudijo pozornost, atomi pa najbrž ne sporočajo dosti več od svoje sestave in energetskega naboja. Pred leti nam je na faksu predavatelj povedal, da so ideje (*govoril je o Platonu) žive, za svoj nastanek in preboj terjajo aktiven pristop človeka (tako tistega, ki jih oblikuje in dopolnjuje - proces "izdelave" je prejkone neskončen - drugi ga soustvarjajo --> vsak bralec, učenec, zadevo razume po svoje in celoti prida svoj delež in torej tudi vseh tistih, ki jih sprejemajo, recipirajo, zavračajo, kakorkoli že), zato so ključnejše od številk. Številke so, kar so, ne plešejo, se ne smejijo, ne izzivajo. Ideje pa v nas zanetijo eros, ki je pri Platonu demon, ki posreduje med ljudmi in bogovi, med večnostjo in minevanjem, lepim in grdim, smrtnim in nesmrtnim itd.. Eros je tisto bistvo človeka, brez česar je kakršnokoli početje prazno, mehanično. Če nas ne žge, ko smo na sledi nečemu zares izjemnemu, smo živi mrtveci, privzemanje mrtvosti, ko v nas še vse utripa, se pretaka itd., pa je kot evtanazija. Živeti brez erosa nima nikakršnega smisla. Eros naj bi bil v svoji esenci filozof, filozofija pa tista, ki se diči z vmestnostmi, ki nas držijo skupaj. Brez sukanca in šivanke.

 Imeti rad ...

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home