nedelja, julij 22, 2012

V vrtincu védenja

Pisati nesmisle je najlažje, kadar nekontrolirano misliš sam zase. Poslušalcev nihče ne potrebuje zares.

Takrat pomisliš na telesa, ki plešejo, da bi povedala, da še niso ugasnila. Da v njih še bolj gori, ko se dlan z vitkimi prsti kot bombaž prijetno iztegne h koži drugega, se tam le za trenutek pomudi, potem je že drugje, med nogami, izravnana vzporedno s stopali, zdaj na travi zdaj med nebom in zemljo.
Nekje se prepletata pogleda, nabita s strastjo, iščoči žili, divje utripajoči, ki ju pomiri že čisto nedolžen oblizek, ki ni mišljen, temveč povsem neizogiben.
Včasih pač veš, čeprav je vedenje nabuhlo, priskutilo se ti je nekega zimskega dne v predavalnici, ko so eden čez drugega hlastali za aksiomi, ki jih nihče nikdar ne bi mogel spodkopati; veš, kako je tam zraven, zdi se daleč, pa ni, če se zavedaš, da je vse, kar ti daje biti, na dosegu. Zato, da rasteš, se spreminjaš, prepoznavaš v natančnejših zrcalih, ki ne popačijo slike. Ko se zrcaljenja ne ustrašiš, si že čisto blizu zelenomodrega, kjer najraje zaspiš.



0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home