USPAVANKE podnevi

Poleti zelo rada občudujem rast. Valove na morju, ko se zravnajo z gladino in se z nje dvignejo kot nedolžne dojenčkove ritke, zrcalne slike ostrih vrhov v kristalno čistem jezeru, ki te zasledujejo kakor sončni žarki, pa ogromne sosedove sončnice na vrtu. Hruške so tudi krasne, ki kot pisani keramični zvončki na novoletnih jelkah krasijo obilne krošnje. Pa fige in kutine v Sredozemlju. Fige sem včasih imela najraje, zadnje dve leti pa sem alergična nanje. Po trebuhu in mečih se mi naredijo rdeči fleki, že če samo ugriznem v sadež. Med lepšimi rečmi, ki uspevajo skoraj na vsakem vrtu, pa je fižol. Bohotno listje, barva, da bi si iz nje delal obkladke za pregrete misli ... Pa tiste svedraste vitice, podobne trti, ki na vrhu prekelj silijo čez, v nebo ... Ne čudi me, da v teh dneh moja muca najraje spi na zemlji pod fižolom, skrita pred soncem, okoliškimi mački, ki vsi hočejo biti glavni in obvladovati največji teritorij. Pogled v fižol, ko na terasi pijem kavo, ali berem Murakamija, je zares sproščujoč. Misli odpelje na sprehod med preklje, v labirint listnatih alej, v goščo miru. Na rodovitno polje, kjer se vsak dan odvija rast in odpadanje. Vitki rumeni stroki v obliki polovičk lun, polkrogi, zaviti kot mačji repi, ki zadovoljno mahajo, ko so zverinice site in spočite, predvsem pa, ko so nabrite. Najprej se kažejo, razbijajo zeleno, potem potihem odpadejo, ležejo na zemljo in počakajo, da jih gospodinje poberejo.
Če nimamo sreče, da bi vsak dan gledali v morje - bili modri, oči lahko pasemo po fižolu, ki je v vetru tudi izjemno muzikalen. Šelestenje fižolovega listja je najlepša uspavanka.