sobota, avgust 11, 2012

Plešoči konci

Navdušujem se nad spretnostjo zaključevanja zgodb nekaterih avtorjev. Seveda je zgodba, ki jo napišemo, drugačna od tiste, ki jo živimo. Sartre je npr. trdil, da ni možno hkrati živeti in o življenju pripovedovati. Da zavest vselej nastopi naknadno, ko najbolj vsakdanji pripetljaj postane dogodivščina, se pravi, ko jo zapišemo. Živeti svoje življenje torej tako kot da bi ga pripovedoval ...
Ampak pustimo Sartra, zdaj me zaposlujejo sodobnejši pisci. Saj res, zadnje čase skoraj vedno berem ljudi, ki še živijo. Najprej se jim je sicer nekaj moralo zgoditi, da o tem pišejo, refleksija je pač retrogradno gibanje, ampak na sledi so si, to je važno. Všeč mi je, kadar konci zgodb niso zapečateni. Da piko na koncu lahko razumeš kot tri pike. Ko pisatelj ali pesnik za seboj pusti odprto okno, ker si svojega dela ne lasti. Nobene posesivnosti - literatura navsezadnje je od ljudi za ljudi. Raje ga odpre drugim in jim dovoli biti aktiven bralec. Branje zame ni pasivno početje, dobro, tudi to je trdil že Sartre - ne morem ga čisto odmisliti, po njegovem bralec soustvarja besedilo, je vključen v njegovo kreacijo. Ko nekaj prebereš skratka, je fino, če se zgodba ne konča povsem. Da gre s tabo, se ti izvija, uhaja iz spomina, pa vendar hodi s tabo vštric. Nikakor se ne vsiljuje, ti pa na vsake toliko pomaha od zadaj ali spredaj, kot da bi nekaj še rada dodala. Ko pomisliš, da ti je nekaj ušlo in ugotoviš, kaj je to bilo. Rada imam občutek, ko knjigo odložim, in se sama sebi nasmehnem. Češ, hej mojster (/-ica), tole se ti je pa res krasno sestavilo. Ko te zgodba pusti polnega, ampak ne zavzame celotnega prostora perceptivnih kapacitet. Ko ti ostane še dovolj praznine, da z besedami zaplešeš tisti čuden poslovilen ples, ki se nadaljuje tudi, ko misliš, da si že mimo.

Konci, ki plešejo, so mehki konci.


fotka iz: Ashes & Snow, G. Colbert

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home