Ponirek in small fish

Prevajam zgodbo z naslovom Ponirek oz. v originalu Dabchick (kako nenavadna beseda, ne?). Več kot primerno delo na prazničen dan, mogoče bom prav zaradi nje nekoč vzeta v nebesa.

Z mislimi sem danes na Samosu, na izletu z ladjico na okoliški otoček Samiopola. Če imaš na čolnu pravo trobljo, zlahka privabiš delfine, ki ji sledijo in med plovbo zganjajo vragolije, da se fotoaparatu kakšnega turista skoraj zmeša od histeričnega nabijanja. "Daj ga, zdajle - a bi lahko gledal, kdaj skoči iz vode?!" mu teži žena, ko njega nabrite živali ne zanimajo toliko kot nje, ki mora fotke pokazat vsem na tedenskem upokojenskem shodu. Najbolje je it naokrog z domačini, ki točno vedo, kje so najlepše plaže, kdaj ni gneče in kakšna je prava grška solata, ki super paše k njihovim "small fish" z grilla. Tam sračaš par, ki tudi radovedno pase oči, da bi na otočku odkril kaj skritega. Na vsakem koraku je kaj še neodkritega, če si pripravljen pogledati malo globlje in bolj fokusirano. Zraven je seveda treba tudi prisluhnit. Tadva sta bila Nemca, ki zbirata oldtimerje in že vsa leta poleti raziskujeta Samos. Najljubši so jima Egeji, kar razumem, raziskovanje pa si po mojem zaslužijo tudi drugi otočki. Ker mi nemščina ne leži, se je z njima bolj ujel moj nekdanji tolmač (ki to dobesedno je - v več pomenih), z njim je res fino potovat. Še bi, neobvezujoče, se učila gledati in te reči. Kmalu bo september, takrat je v Grčiji najlepše ...

Kozarček sladkega belega vina pod zlatim soncem, ki ležerno tone v morje.
Na gugalnici, ki me ziba od pradavnine do večnosti.
In bog ali dva, ki pazita nate, ko zabredeš predaleč.