Senzorično

Zbudila sta me grmenje in mačka, ki jo je preganjala slutnja nečesa zloveščega.

Včeraj je spala ob meni, ko sem se poglabljala v zgodbico, kjer fantek, ki ga je ravnokar pogoltnila konica jezika gromozanskega vala (ki je prežal nanj kot visoko dvignjena glava kače) sredi tajfuna, zdaj v tem istem, sicer že raztreščenem valu, ki pa se je znova okrepil in udaril drugič (tajfun rad udari večkrat) izteguje roko in se široko razprtih ust, od levega do desnega ušesa, reži svojemu prijatelju, ki katastrofo opazuje z obrežja. Fantek v valu ni privid, prišel je še ponj, skorajda bi se ga dotaknil z roko in ga odvlekel s seboj daleč proč od obale, na dno oceana, kjer bi ju pomalicale lačne ribe. Mogoče je čutila - mačke so senzorična bitja, kaj prevajam in se ji je zgodba prihulila v spanec, da je še zjutraj brezciljno šibala sem in tja in mi jo končno zbrisala ven, pod svojo cipreso, kjer vedri cele dneve.

Zunaj na ulici so se že ob 8h prižgale svetilke. Tudi te čutijo ...