nedelja, avgust 26, 2012

Kadar ne vidiš skozi

Kadar se počutiš ustvarjalno, se ti vse odpre; kjerkoli si, stojiš na središčni točki, odkoder je razgled na svet prosojen in obvladljiv. Ena stvar se navezuje na drugo, nič se ne zdi pretežko, sebe zalotiš pri rečeh, ki si jih ne bi pripisal in se prijetno presenečaš. Kadar si v sebi prazen, šopingiraš.

Pred približno dvemi leti sem kot absolventka (in ne, nisem bila večni študent, samo začela sem pozno; kar je sploh hec – običajno se prehitevam) dobila za mladega človeka, nenavajenega rednih in zanesljivih dohodkov, neobičajno dobro plačano službo v neki mednarodni organizaciji, ki naj bi mi nudila veliko. Kot da bi se me usmilil kdo od zgoraj, sem najprej pomislila. Kmalu sem ugotovila, da je najboljše, kar mi to delo daje, mesečno izplačilo, na drugih ravneh pa me je puščalo povsem izpraznjeno. Ekonomija me niti malo ne zanima, tamkajšnja dejavnost je bila kljub drugim, ki bi me morda utegnile pritegniti, torej zame kot da bi se vsak dan po 7 ur sprehajala po puščavi in iskala vodo, da ne bi umrla od žeje. No, nisem je našla, po več kot pol leta sem le zbrala pogum in se pogovorila s šefom, ki me je imel rad, nenazadnje si me je izbral za svojo asistentko. Razumel je, da se tam ne počutim v redu, povedal, da se tudi sam v začetku svoje poslovne kariere ni, ker naj bi bil »po duši« tudi humanist, potem pa je ena stvar vodila k drugi, v Braziliji je vodil zelo uspešno podjetje z mislim da 4000 zaposlenimi, med drugim so prav oni osvetlili znamenitega Kristusa v Riu de Jeneiru. Hotel je reči, da bom mogoče tudi prek tamkajšnjega dela prišla do česa, kar me zanima, jaz pa sem vedela, da svojega časa tam ne smem več zapravljati in da me v nasprotno ne bo prepričala niti povišica. V tistem obdobju sem živela bolj plosko kot kadarkoli. Zase sem imela več kot dovolj, problem je bil, da sem skorajda vse, kar sem zaslužila, zapravila za obleke. Vsak mesec sem se obsesivno podala na šopingiranje, čedalje manj zainteresirano. In ko sem nabrala, kar mi je bilo všeč, se ob tem nikoli nisem počutila čisto nič bolje. Materialne reči te pač ne odrešijo. Ko enkrat zajadraš v slepe ulice, je velika možnost, da boš zabredel le še globlje, vse dokler se ti ne bo več zdelo, da rineš v prazno, tega pa nisem hotela tvegati.

Ravnokar sem prebrala zgodbico Tony Takitani, ki obravnava ravno to tematiko. Šopingiranje in osamljenost oz. izpraznjenost hodijo z roko v roki. Trojček pritlehnežev, ki jih nebo ne zanima več oz. pred sabo, in tudi nad, vidijo samo še temo (in razmišljajo, kako jo iztržiti).

Še vedno imam rada ženske reči, detajle, ki vsakdanjosti naredijo pisane, sem pa tja se ne morem upreti kosu nakita, kakšnemu modnemu dodatku – ne zato, ker je moden, ampak ker se mi zdi, da mi bo kak navaden dan začaral v kaj več. Rada imam na sebi kaj, zaradi česar se počutim lepo in s tem ni nič narobe. Upam pa, da nikoli več ne bom tako brezvestno zapravljala. Se pravi, da mi tega ne bo več treba početi, ker harmonično počutje, ki te polni navznoter, tega absolutno ne prenese oz. se temu upira. Literatura ima pri tem kar pomembno težo. Takrat, če pomislim, skorajda nisem brala …


0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home