~

Kakšno čudno, melanholično dopoldne. Vse je nastlano. Z dežnikom lepo v knjižnico, ob pločnikih neke polivinilaste vrečke, kot da bi tajfun divjal tudi pri nas. V uličici, ki jo z obeh strani obdajajo dvoriščni sadovnjaki, po tleh polno poškodovanih sliv in jabolk, da se spotikam obnje. V japonkah se bosa stopala kar dričajo. Lase, ki sem si jih zjutraj posušila s fenom, zvečer jih umite spletem v dve kiti, da so zjutraj lepo valoviti, se mi zlepijo kot žvečilni gumi. Našla pa sem knjigo, ki vem, da mi bo všeč. Če se bo bliskalo, da se ne bo dalo delati za računalnikom, bom brala.

Kapljice se zbirajo v lužah kot male kazni z neba. Pomirjajo nered.