Pesem na plapolajoči zavesi

Nisem vedela, da je Murakami letošnji glavni favorit za Nobelovo nagrado za literaturo. Novičke se veselim kot da bi imela prste zraven in v istem hipu pomislim, kako vehementno jo je Sartre zavrnil, pa še kdo. Ambivalentnost nagrad je enaka dilemi ali ustvarjati nekaj incognito ali javno, biti za to spoštovan, razumljen, spodbujen, ali pa zasmehovan, nadlegovan, omadeževan in še kaj hujšega. Nimam posebnega odnosa do tega, ne maram množičnih koncertov in podobnih reči, bližje mi je intimno vzdušje česarkoli že. Super mi je npr. v kakšni zares ogromni galeriji, kjer se lahko izgubljaš cele dneve, odkrivaš biserčke, ki so jih pred tabo odkrili že mnogi in jih še bodo, pa imaš pri tem vseeno občutek, da so tam zate in da si z njimi sam. Splošno ali pa masovno mnenje oz. okus je zame običajno povsem neumestna kategorija, zato se s stvarmi, ki so mi všeč, raje družim v miru. Tako.

Razmišljam, da bi bilo super posteljnino potiskati s kakšno krasno zgodbo, da jo razgrinjaš, če ne moreš spati, ali pa jo bereš, če ti je dolgčas. To bi bilo v redu tudi na tapetah, po tleh, na zavesah. Kakor se poznam, bi potemtakem sicer vse zelo hitro menjala; vse, kar navduši, sčasoma tudi duši, tako da bi bilo kar pestro. Mogoče bi pa vseeno imela na zavesi kakšno pesmico (če bi se na dotik zamenjala z novo, bi bilo sploh v redu). Pogled na oz. skozi Trebušaste čolne bi se npr. čisto prilegel, ko se zjutraj zbudiš, včasih težek in nerazpoložen, da še z zaspančki v očeh prebereš pesmico in odplavaš ...

"                       Šele potem
povem, kar se mi edino zdi
bistveno:
             ženski boki plavajo
                                          tudi v postelji,"  piše Andrej.

Jann Barry: I am the Landscape in your Dream