Pustiti pečat z obrazom

Kako to, da skoraj pozabimo na preteklost, od deset, malo več let nazaj? Res, da gre čas naprej in da mu je smiselno slediti, pa vseeno. Veliko ljubih in neljubih dogodkov kar izbrišemo iz spomina, kot da se niso zgodili. Saj človek konec koncev je, kar iz sebe naredi, kar razumem v relaciji do časa. Kar sem bila, me še vedno cuka za lase, visi z mene kot nitka s slabo zašite majčke, kar marsikdo ne opazi, sama pa sem načeloma na te reči zelo pozorna. Na spremembe namreč. Ki prihajajo včasih kot cunamiji, drugič se zdi, da se leta nič ne zgodi in te to že krepko srbi. Hočem reči, da smo pač bitja z lastno zgodovino in malo hecno je, da jo včasih kar izbrišemo. Veliko obdobij, ki mi zdaj niso več všeč, sem potlačila. Trenutke, ki so me takrat dolbli kot podivjana rečna struga, komajda še prikličem v spomin. Najbrž nezavedno delam prostor prihodnjemu. Kar mogoče tudi ni slabo.

Dostikrat se pa spomnim nekega Avstralca iz kluba, kamor sem rada zahajala. Plesalec je bil, B-boy, a se je že na prvi pogled zelo razlikoval od ostalih. Vsak gib je izvedel s stopali v špičkah, nadvse elegantno, kot feniks med navadno perjadjo. Enkrat smo se pogovarjali in je povedal, da je baletnik, ki ga navdušuje ulična kultura. Plesal je kot riba s krili. Gibka žival s plavutjo za sabo, valojočim telesom in še krili nad sabo. One of a kind. Nanj pomislim kdaj, ko delam kaj zares tretjega, niti malo povezanega s plesom ...

In če smo, kar iz sebe naredimo, potem res ne razumem, zakaj naj bi bilo, kar veliko ljudi trdi, "pisati brez obraza" bolj neoporečna kategorija podajanja refleksije od tiste, ki se je drži "osebno". Mislim, ni to enako kot trditi, da je doživljanje, ali pa kar življenje brez obraza bolj zanesljivo? Mogoče bolj objektivno in torej nepristransko? Kakorkoli že, meni so obrazi všeč. Na vsakem najdeš zanimivo potezo, če se vanj poglobiš. Skoraj vsakem ... In obrazi so povedni, zato, dragi Foucault, ne moremo pisati "brez obraza". Nič, kar prihaja od človeka, ne more biti anonimno ustvarjanje. Lahko sicer prikriješ svoje ime, vendar še vedno pišeš z obrazom.

* Picassove stvaritve so takšne, kakršne so, ker jih je delal človek z obrazom, kakršen je bil. Brez obraza bi težko delal, izdelki pa bi bili brezizrazni. Na srečo obstajajo ljudje, ki svojemu delu - z življenjem puščajo močan in edinstven pečat!