sreda, avgust 29, 2012

Zemeljske podobe

Dnevi se radi preštevajo,
eden za naprej, drugi nazaj,
vmes kakšen torek,
ki ne ve, ali
ima dom ali bi moral kar izpuhteti.
Sprašujem se, kako to,
nekdo se ne javi,
ponikne z deževnico,
saj vem, da je
zemlja zelo žejna,
ampak človek, ki se vanjo
skrije, najbrž ne bo zrasel
iz nje kot drevo?
Drevesa si prikrojijo življenjsko pot.
Otroška leta se jim vlečejo,
preskočijo najstniško dobo in adolescenco,
potem pa naenkrat vsi sivi tarnajo in
zaraščeni lovijo male otroke.
Kar za krogeljc jih zataknejo,
da jih prime kakat,
z oskubljenih vej visijo
kot orehove lupine,
ta nekdo, ki
vedno znova ponikne
in spet zrase brez pravil,
pa jih čuva pred pogoltnimi
rokami, ki trgajo,
če marajo potico ali pa ne.
V nizkem letu
se starcu in otrokom
približa ujeda.
Ne vem, kdo ima bolj polne hlače.




Življenje je komplicirano, ja,
in ljudje še bolj. Sploh tisti,
ki rečejo, da jih sploh ni.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home