Velikim ne sežemo niti do kolen!

Ne morem si pomagat. Koliko let je gospodu Milanu Jesihu? Malo preveč zame, ne?! Najbrž bi se glasno narežal, če bi vedel, kako zaljubljeno se smukam med njegovimi kratkimi pesmicami v Ustih. Zbirka je bila izdana šest let potem, ko sem se rodila. Takrat, ko sem že pridno pisala domače naloge, v jeziku, ki ga še nisem obvladala. Krasne so, skoraj v vsaki se najdem, ji prikimavam in me odžejajo, ko bi morala kaj popit, medtem ko pišem svoje reči. Tale npr.:

"Tiho sta zaspali
tvoji roki.
Onstran jezera zorijo
jabolka,

ugasnjene luči
gledališča."

Popolne mislice, nič jim ne manjka. Vsaka zase pove vse. Pred dnevi sem prebrala fin intervju z njim, ravnokar pa tudi njegovo dopisovanje z Rozo; tega pa res ne bi rekla, da sta ta dva skoraj generacijska metuljčka. Super, če koga zanima.

Ob tem premišljujem, kako včasih nisem našla nič za brat. Nič, kar bi me pritegnilo. Ko si enkrat na pravih tračnicah, te knjige - pesmi, eseji, pa muzika, filmi in še kaj zraven, peljejo okrog sveta oz. kaj sveta, vesolja, bi rekel kdo, ki ga fascinira luna. In to je lepo. Da ti ne zmanjka hrane. Svežih, metafizičnih sočnih jabolk, ki so prav slastna, čeprav pravih skorajda ne ješ.

Pa še ena (to bi zagotovo morala jaz napisat, mogoče bi tudi jo; to pa je malo tečno, ko vidiš, da je vse lepo že bilo ustvarjeno, ko si sam za kuhinjsko mizo s frizuro na čelado izumljal kak levi vesoljni jezik). To, moram priznat, me malo zabije. Da velikim ne sežemo niti do kolen! Ah, ja:

"Kadar greš po belem
peklu neba
že blizu morja, že daleč,
in bi se

nasmehnil
od kljubovanja?"

P. S. Tole je prišlo šele naknadno; poleg tega, da je vse to že napisano, pa še to, da se zaljubljamo v ljudi, ki so že zdavnaj odljubili svoje ... Klasika, še ena mojih fint. Ampak to pa resno mislim - kako to, da smo nekateri doma med tistimi, ki so zdaj že skoraj med oblaki?! Zdaj vem, zakaj se mi zdi, da se oblaki vedno hočejo objemat. Pa ne z oblaki ...
+ če se kdo sprašuje, zakaj je treba druge jemat tako osebno (nikoli nisem znala biti ravnodušna, če me je kaj res pritegnilo). Temu je najbrž tako, ker verjamem, da človek je, kar počne (dela, napiše itn.) in ne le, kar misli, da je. Po mojem je pomembnejše, kaj kdo počne in ne le pametuje o ... Pesem npr. je otrok, ki ga je nekdo rodil, njegov izdelek, medtem ko so modrosti koga lahko le lepa modrina, ki jo predreš že, če se je dotakneš. Tako. --- in spet, brez tega, se pravi tudi brez modrovanja ali vsaj fantaziranja o, je pa človek itak prazen. In zakaj bi se zaljubljali v praznino? To je samo za tiste, ki si ne drznejo sanjati. V praznem prostoru bi še sanje umrle.